Bogo SMOLEJ

Bogo Smolej se je rodil materi z Murove, najstarejšega naselja Jesenic, in očetu iz Gozd Martuljka.

Po osnovnem izobraževanju na Jesenicah je maturiral na gimnaziji v Kranju leta 1940. Po končani gimnaziji se je vpisal na študij slavistike v Ljubljani. Ko je bil proti koncu prvega letnika študija, je bila Ljubljana okupirana z italijanske, Jesenice pa z nemške strani. Zato je s študijem v Ljubljani končal. S študijem pa je nadaljeval na Dunaju. Tam je spoznal sošolce, ki jih je zaznamovala slovenska zavest in želja po literarnem ustvarjanju. Začeli so izdajati glasilo, imenovano Dunajske domače vaje. Pobudnik in prvi urednik glasila Janez Remic je bil vpoklican v vojsko, njegovo vlogo pa je prevzel Bogo Smolej. Proti koncu leta 1944 je bil Bogo Smolej mobiliziran v nemško vojsko. Po začetnem usposabljanju je bil poslan na fronto, kjer je bil ranjen, zato je konec vojne dočakal v bolnici. Osvobodilna ameriška armada ga je kot prevajalca nemudoma vključila v svoje vrste. Seveda si je želel vrnitve domov, k staršem, na Jesenice. Na poti proti domu se je znašel v Vetrinjah na slovenskem Koroškem in kmalu nato na vlaku, ki je tam zbrane begunce peljal v Jugoslavijo. Na železniški postaji na Jesenicah mu je uspelo zapustiti vlak in se ob pomoči postajnih železničarjev varno skriti do odhoda vlaka. Tako je srečno prišel domov in bil rešen verjetne smrti.

Študij slavistike je nadaljeval na ljubljanski univerzi in se leta 1947 zaposlil pri Podjetju za razdeljevanje filmov kot prevajalec. Najprej je prevajal samo iz srbohrvaščine, ker so prve povojne filme, večinoma ruske in češke, kupovali in prevajali le v Beogradu. Zaradi slabih prevodov originalnih tekstov in slabe usklajenosti z vizualno podobo so bili mnogi filmi gledalcem nerazumljivi. Začel je prevajati originalne tekste, jih ustrezno sinhronizirati. Prevajal je filme iz germanskih in slovanskih držav. Zaradi inovativnosti in strokovnosti je postal vodja tehničnega oddelka. Kot je v svojem prispevku o njem napisal Peter Blažej, si je  Bogo Smolej kot vodja prizadeval za vsestranski razvoj pri razumevanju filma, za ohranitev njegove duhovitosti, dovtipnosti, predvsem pa za čim bolj originalen prenos miselnega sveta, ki ga dialog izpoveduje. Uspelo mu je vzgojiti vrsto uspešnih tehničnih sodelavcev in prevajalcev, ki so skupaj z njim nadaljevali razvojno pot. Podjetje ta razdeljevanje filmov je bilo dokončno ukinjeno leta 1992.

Tudi sam je literarno ustvarjal (pesmi, proza, eseji), nikoli pa svojih literarnih del ni poskušal objaviti. Nekaj malega je pod psevdonimom Mirko Mejač objavil le kot mlad študent v študentskem glasilu. Leta 1990, ob 30-letnici DZTPS (Društvo znanstvenih in tehniških prevajalcev Slovenije), je bil imenovan za častnega člana.

Zapis je bil pripravljen na podlagi prispevka Petra Blažeja, objavljenega v Jeseniškem zborniku in v sodelovanju z gospo Miro Smolej.