Anton SLODNJAK

Anton Slodnjak je izhajal iz kmečke družine v Bodkovcih v Slovenskih goricah. Po končani gimnaziji v Mariboru se je odločil za slavistični študij na ljubljanski univerzi, kjer je diplomiral in leta 1925 tudi doktoriral. Po dveh letih slovenskega lektorata na univerzi v Krakovu sredi dvajsetih let je leta 1927 začel svojo profesorsko delo na Trgovski akademiji v Ljubljani, kjer je poučeval slovenščino do leta 1945. Med drugo svetovno vojno je bil kot pristaš in sodelavec OF trikrat aretiran ter za daljši čas zaprt (1941, 1942, 1945). Leta 1947 je nadaljeval profesuro na zagrebški univerzi in nato od leta 1950 do upokojitve leta 1959 delal kot redni profesor za slovensko književnost na ljubljanski univerzi. Predavateljsko delo ga je za nekaj semestrov v letih 1961–1965 vodilo še v Frankfurt ob Majni.

Kot profesor na ljubljanski univerzi je bil od leta 1953 do zgodnje upokojitve predstojnik Inštituta za slovansko filologijo. V tem času je bil tudi predsednik Slavističnega društva Slovenije, ki ga je izvolilo za častnega člana. Leta 1967 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 1970 častni doktor zagrebškega vseučilišča, od leta 1977 pa dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti.

Anton Slodnjak spada med najuglednejše preučevalce in razlagalce slovenske književnosti. Med številnimi napisanimi knjigami, več kot 350 razpravami, članki, kritikami, uredniškim deležem (pri več kot 40 knjigah) itd. so njegova najbolj značilna področja pisanja slovenska literarna zgodovina, prešernoslovje in leposlovje. Napisal je več pregledov zgodovine slovenskega slovstva v celoti ali po obdobjih, bodisi v slovenščini bodisi v drugih jezikih. Prispeval je k poznavanju slovenske književnosti v tujini.