Anton Rudolf GOLOUH (GOLAUCH)

Rodil se je očetu Lavrenciju Golouhu in materi Mariji Golouh, rojeni Perencich, v Kopru. Zaključil je dva razreda gimnazije, nato pa nadaljeval kot samouk. V Trstu se je posvečal časnikarstvu in političnemu delovanju ter ustanavljal in urejal razna revolucionarna glasila v italijanščini, kot so Germinal (1905–06), Il Germe (1907), Il Pensiero (1908), L’Aurora (1909). Zaradi napovedi izdajanja novega glasila La Tempesta, so ga aretirali in izgnali iz Trsta. Nato je v Milanu začel sodelovati tudi pri izdajanju revij La Demolizione in Il Grido della folla, dokler se leta 1910 ni vrnil v Trst. Po prvi svetovni vojni je v Beogradu opravil srednješolsko maturo. Od leta 1909 je sodeloval tudi pri slovenskih socialističnih glasilih, kot so Rdeči prapor (1898, 1920), Naprej (1903–11) in Zarja (1911–15). Urejal je tudi sindikalna glasila Železničar (1908–15), Stavbinski delavec (1911–14), Kamnarski delavec (1912–14) in objavljal članke v tržaškem Il Lavoratore. Aktivno je deloval tudi kot organizator in postal ena najvidnejših osebnosti med takratnimi slovenskimi socialisti v Trstu, kjer je bil tudi pobudnik opozicionalno usmerjene socialistične omladine. Postal je član skupnega italjansko-slovenskega Odbora za javno blaginjo, položaj na Primorskem po italjanski zasedbi le-tega je odšel obrazložiti v Rim, nato še v Beograd, zatem pa se je vrnil v Ljubljano. Tam se je aktivno vključil v delo socialistične stranke Slovenije, sodeloval pri reševanju koroškega vprašanja ter bil član Mednarodnega odbora II. internacionale v Londonu. V Ljubljani je začel urejati glavno strankino glasilo Naprej, bil pa je tudi soustanovitelj in sourednik Demokracije (1918–19). Začel je izdajati časnik Ujedinjenje (1920), ki pa ga je oblast po nekaj mesecih prepovedala. Leta 1920 je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino, med vojno je bil vodilni funkcionar JSDS v Mariboru, kamor se je leta 1923 preselil. Ustanovil je časopis Delavska politika (1926–41) in bil njen glavni urednik, urejal je tednika Enakost (1920–23) in Socialist (1923–25), pomagal levičarskemu tedniku Neodvisnost (1936–37) ter sodeloval pri revijah Pod lipo (1924–28), Svoboda (1926; 1929–36) in mnogih drugih. Med leti 1933 in 1935 je bil podžupan mariborske občine, leta 1937 pa se je pridružil kmečko-delavskemu gibanju. Po nacistični okupaciji Maribora pa se je preselil nazaj v Ljubljano in se priključil OF. Konec druge svetovne vojne je dočakal v nacističnem taborišču Dachau, od koder se je potem vrnil v Ljubljano. Od leta 1952 je bil v pokoju, a je še več let delal v IZDG in v raznih slovenskih glasilih objavljal številne članke in razprave. Omembe vredno je njegovo leposlovno ustvarjanje; pisal je pesmi, najpomembnejši pa so njegovi dramski teksti z družbeno in politično tematiko. Prevajal je tudi v italijanščino in sicer Cankarja in Župančiča.

Pripravili: Neža Brezovnik, Pika Polona Sovič