Anica LOKAR

Anica Lokar se je rodila v družini Antona Lokarja, trgovca z usnjem in strojarja, nekaj časa tudi ajdovskega župana, in žene Marije, rojene Hmelak. Med šestimi otroki je bila edino dekle, njen najstarejši brat je bil pisatelj in zdravnik Danilo Lokar.
Po končani ljudski šoli v Ajdovščini in nemški vadnici v Gorici je nadaljevala šolanje na italijanski ženski trgovski akademiji v Trstu in se zaposlila v odvetniški pisarni v Trstu. Ob izbruhu prve svetovne vojne se je vrnila v Ajdovščino in delala v notarski pisarni strica Arturja Lokarja. Že zelo zgodaj so jo zanimale delavske razmere, ko je opazovala delo in življenje delavcev v ajdovski predilnici, ki so organizirali množične shode in stavko. Leta 1920 se je poročila z inženirjem Dragotinom Gustinčičem in začela spoznavati komunistično gibanje. Zaradi aktivnega političnega udejstvovanja je bil mož večkrat zaprt, brezposeln, v emigraciji. Anica Lokar mu je, če je le bilo mogoče, z otrokom sledila, sicer pa je prebivala pri materi v Ajdovščini in neumorno politično delovala. Dopisovala je v tržaško Delo, se udeleževala sestankov delavcev predilnice, sodelovala v Zvezi delavskih žena, bila blagajničarka mednarodne Rdeče pomoči. Možu je pomagala pri njegovem literarno političnem delu in tipkala partijski material. Leta 1932 sta odšla z možem in obema otrokoma v Moskvo in tam javno delovala. Opravljala je različne službe, v letih 1941-1945 je sodelovala na radiu Moskva kot prevajalka in napovedovalka za slovenski jezik. Leta 1941 se je ločila od Dragotina Gustinčiča in se poročila z jugoslovanskim političnim delavcem Božidarjem Maslarićem. Junija 1945 sta se vrnila v Jugoslavijo, vendar sta se kmalu ločila. Vrnila se je v Ljubljano in postala tiskovni referent pri Ministrstvu za delo LRS. Leta 1947 je bila sprejeta v Komunistično partijo. Bila je odlikovana z Redom dela s srebrnim vencem in Redom bratstva in enotnosti s srebrnim vencem.
Svoje spomine je prvič objavila v reviji Srce in oko (1993). Leta 2002 pa so izšli v knjižni obliki.