Andrej PAVLICA

Rodil se je v uveljavljeni rihemberški družini očetu Jožefu, posestniku in županu, ter materi Frančiški (rojeni Ličen). Po končani osnovni šoli ga je pot vodila v Gorico. Tu je od tretjega razreda naprej obiskoval malo semenišče in študiral bogoslovje. V mašnika je bil posvečen 15. 3. 1981 in še isto leto začel kot kurat v Biljah, kjer je ostal do leta 1894. V Gorici je med leti 1894–1909 služil kot vikar in katehet na Goriški gimnaziji ter pozneje še na Goriški realki. Leta 1897 je na Dunaju doktoriral iz bibličnih ved. V bogoslovnem semenišču je nato predaval Sveto pismo stare zaveze (1905–1934) in se leta 1934 upokojil.

Ves čas pa je delal tudi kot pisatelj, časnikar, sociolog in organizator. Med leti 1989–1905 je bil urednik Primorskega lista ter Koledarja Goriške Mohorjeve družbe (1920–25). Svoja dela je objavljal tudi v Gorici, Goriškem listu … Bil je tudi pesnik in svoje pesmi objavljal Goriškem koledarju (1947) pod psevdonimom Adauctus. Nekaj teh pesmi je tudi uglasbil. Znanstvene prispevke je objavljal v Rimskem katoliku, Katoliškem obzorniku, Času … Pred prvo svetovno vojno se je udejstvoval tudi politično (podpiral je Antona Gregorčiča), a so ga bolj kot politika zanimala socialna vprašanja njegovega časa.

Bilj je ustanovitelj Slovenskega katoliškega društva leta 1898 ter Ženskega delavskega društva Skalnica leta 1902. Da bi izboljšal položaj briških kolonov, je ustanovil Zvezo slovenskih kolonov ter bil med ustanovitelji Centralne posojilnice in Zadružne zveze. Leta 1898 je na shodu Slovenskega katoliškega društva predlagal ustanovitev zavoda za slovenske sirote. 1904. je bilo ustanovljeno društvo Slovenskega sirotišča, kjer je Andrej Pavlica delal kot podpredsednik in tajnik vse do svoje smrti. Leta 1910 je bil na posestvu Kimburg (današnja ul. Don Bosco) Slovensko sirotišče tudi odprto. Vodstvo zavoda je prepustil šolskim sestram. Leta 1930 je bilo sirotišče z dekretom goriške prefekture zatrto. Po vojni je zavod spet pridobil v svoje roke in ga oživil, da je služil svojemu namenu.