Andrej NARTNIK

Njegov oče je bil Tone, po poklicu gostač, mati pa Mica Požlep. Družina je živela v Notranjih Goricah 31. Mašniško posvečenje je prejel leta 1911, verjetno v Trstu. Novomašniku so pri študiju finančno pomagala dekleta iz ljubljanske tobačne tovarne.
Leta 1914 je Nartnik služboval kot pomočnik v župniji Predloka pri Črnem Kalu, leta 1916 pa kot pomočnik v tržaški mestni župniji Sv. Jakoba Apostola. Bil je eden izmed petnajstih slovenskih veroučiteljev, ki so poučevali na slovenskih šolah v Trstu.
8. septembra 1916 je nastopil službo v Kortah. Tu je ostal do 17. decembra 1918, ko so ga aretirali, češ da ni hotel pridigati po italijansko. Vso pot do Pirana so ga fašisti s pestmi pretepali in pljuvali. Iz Pirana so ga peljali v Koper in nato v Trst, kjer je dva meseca v ječi veliko pretrpel, nato pa so ga izgnali čez mejo. Doma so mu pokradli vse, kar je imel. V župnišču je ostalo le nekaj oznanil in zapisi v matičnih knjigah. Še pravočasno pa je Nartnik uspel skriti monštranco, ki je nastala ob gibanju za majniško deklaracijo leta 1917. Monštranca ima filigranski venček iz zlata, ki so ga darovali župljani. Nartnik je dal nanjo vgravirati napis v slovenskem jeziku. Napis spominja na čas, ko je Avstro-Ogrska začela razpadati in so na njenem ozemlju pod vplivom Wilsonove izjave o samoodločbi narodov nastajali obrisi novih držav. Za župljane predstavlja ta monštranca svetel zgodovinski pomnik. Na Nartnikovo mesto v Kortah so fašisti postavili vojaškega kurata Don Giuliana, ki je od ljudi zahteval, da govorijo italijansko.
Po izgonu iz Trsta je bil Nartnik častni kanonik in stolni župnik v Baru. Leta 1932 je prejel državno odlikovanje – red jugoslovanske krone IV. stopnje. Nad dvajset let je bil vojni kurat v jugoslovanski vojski. Leta 1941 se je upokojil. Nekaj časa je živel v ljubljanski župniji Trnovo, zadnja leta pa pri šolskih sestrah notredamkah v Lovranu pri Opatiji, kjer je tudi umrl.

Andrej Nartnik je bil eden tistih duhovnikov, ki so jih na Primorsko pošiljali iz bližnjih slovenskih dežel Avstrije, šolali pa so se v Gorici ali v Trstu. Ob koncu prve svetovne vojne so ti duhovniki skupaj z učitelji vzgajali in izobraževali ljudi in se borili proti prisilnemu poitalijančevanju slovenskega zaledja starih mestnih jeder ob Tržaškem zalivu. Takoj po podpisu premirja v Padovi 3. novembra 1918 se je namreč italijanska vojska izkrcala v Trstu, nato še v Izoli in Piranu. Zasedla je Primorsko do Triglava in Snežnika ter Istro s severno Dalmacijo in njenimi otoki. Deželo je poimenovala Julijska krajina. Prevzela je tudi civilno upravo. Prvi korak k poitalijančevanju je bil izgon 39 duhovnikov iz tržaško-koprske škofije in 39 učiteljev iz Primorske.