Andrej MANFREDA

Andrej Manfreda je najprej obiskoval ljudsko šolo v Kobaridu, nato pa se je vpisal na idrijsko realko. Po končanem šolskem letu 1924-25 se je prepisal v videmski licej. Takrat je začel odločno braniti narodne pravice Slovencev in bil sprejet v organizacijo TIGR, kjer so ga izbrali za predsednika dijaškega društva Adrija. Po končanem liceju se je vpisal na Fakulteto za družbene in politične vede v Padovi ter zavzeto deloval v okviru TIGR-a; na protifašističnih zborovanjih je pozival k boju proti fašističnemu nasilju, sodeloval je tudi pri razdeljevanju letakov, ki so pozivali k bojkotu volitev leta 1929. Da bi bolje prikril svojo dejavnost, se je v Padovi vpisal v univerzitetno fašistično organizacijo GUF (Gruppo Universitario Fascista). Kmalu zatem ga je začela zasledovati OVRA (Organizzazione per la Vigilanza e la Repressione dell’Antifascismo – Organizacija za nadzor in represijo protifašizma).

25. marca 1930 so ga Italijani aretirali ter ga odpeljali najprej v goriške, nato v koprske zapore. Od tam so ga po dveh mescih odpeljali v znan rimski zapor Regina Coeli, kjer je bival v samici. Avgusta istega leta je bil premeščen v tržaški zapor Coroneo. V Trstu so se že jasno kazali znaki pljučne bolezni, bil je brez moči. Na prvem tržaškem procesu je poudaril, da ni sovražil Italijanov, da pa je deloval proti zatiranju slovenskega naroda. Obsojen je bil na deset let zapora. Najprej je bil zaprt v mestu Oneglio v Liguriji, kmalu pa so ga zaradi slabega zdravja premestili v jetniško zravilišče Pianosa. Tam se je navdušil nad komunizmom, bil vanj prepričan in bil sprejet v Komunistično partijo Italije (KPI). Ob rojstvu sina v kraljevi družini je bil Manfreda zaradi popolne oprostitve kazni izpuščen. Po vrnitvi iz zapora je bil Manfreda pod strogim policijskim nadzorom, kar pa ga ni odvrnilo od protifašističnega udejstvovanja. Leta 1936 so Manfredo spet aretirali ter ga po enomesečnem bivanju v koprski ječi znova poslali v rimski zapor Regina Coeli. Tam so ga obsodili na 14 let zapora z razlago, da je prebiral protifašistični tisk in ukazal odstranitev razobešene italijanske zastave. Manfredo so zaradi zdravja premestili v jetniško zdravilišče Saluzzo, kjer je umrl v nepojasnenih okoliščinah.

Po vojni so ga pokopali v Kobaridu. Po njem se je imenoval partizanski bataljon, na njegovi rojstni hiši pa je vzidana spominska plošča. Njegovo ime nosita tudi kobariška ulica ter kobariški kulturni dom.