ANDREAŠ, Miha

Ljudski pesnik, bukovnik in tkalec. V Podgorju, kjer se je učil obrti se je ob svojem obrtniškem delu sam izobraževal, se naučil brati in pisati slovensko in nemško. Bil je spoštovan cerkveni pevec, čeprav se not ni nikoli naučil. Pod tem vplivom je začel pisati posvetne in nabožne pesmi, ki jih je tudi uglasbil. Pesmi so resnobno moralistične, po miselnosti konservativne, oblikovno spretne in izrazno razmeroma bogate. Njegova do sedaj najstarejša znana pesem je iz leta 1793. Najverjetneje pa je začel že prej prirejati pesmi, ki jih je potem s pomočjo petja širil med ljudstvom. Zgodaj se je seznanil tudi z mlajšim bukovnikom Andrejem Šustarjem – Drabósnjakom, s katerim sta se menda celo pogovarjala v rimah. Ljudsko izročilo pravi, da je njegova razgledanost segala tako daleč, da je prebiral celo nemškega Schillerja. Seznanil se je tudi z M. Ahacelom, ki je uvrstil osem njegovih pesmi v svojo zbirko, ki je izšla leta 1833 pod naslovom Pesme po Koroškim ino Štajarskim znane. Čeprav so Andreaševe pesmi in pesmi drugih naših ljudskih pevcev, brez večje umetniške vrednosti, vendarle pomenijo pomemben dokument za kulturno zgodovino koroških Slovencev.