Alojzija (Slava) KERSNIK

Bila je osmi, najmlajši otrok pisatelja Janka Kersnika. Odraščala je v družini osmih otrok na gradu Brdu pri materi in stari materi, saj ji je oče umrl, ko je bila stara tri leta. Osnovno šolo je obiskovala na Brdu, učiteljišče pa v Ljubljani. Vrsto let je učiteljevala v Radomljah, v bližini rodnega kraja. Svoj poklic je imela zelo rada, a ga je zaradi bolezni morala opustiti. Na Brdu se je posvetila vzgoji nečakov in nečakinj. Po očetu je podedovala smisel za literaturo, ob prebiranju njegovih knjig se je že zelo zgodaj navzela izrazitega domoljubja.

Fašistična okupacija države je njeno življenje globoko pretresla. Okupatorska oblast je nasilno preselila družino njenega brata Antona z vso Kersnikovo družino v Srbijo. Sama se je temu izognila tako, da je v obupu spila strup. Ko si je opomogla, se je preselila k sestri Maši Konvalinka v Dolenjske Toplice, kjer se je že začel kazati upor proti okupatorju, ki se ga je tudi sama oklenila. Pričela je pisati dnevnik o vsem, kar se je dogajalo okoli nje. Sodelovala je v akcijah zbiranja hrane, oblek in drugega materiala za potrebe partizanov in bolnišnic v Rogu. Preko znancev in sorodnikov v Novem mestu in Ljubljani je pomagala pri organiziranju prihoda nekaterih pomembnih ljudi v partizane. Zaradi svoje aktivnosti je bila po kapitulaciji Italije leta 1943 izvoljena za članico krajevnega odbora OF in predsednico odbora Protifašistične fronte žensk v Dolenjskih Toplicah. Skoraj vsak dan je v dnevnik zapisovala dogodke, premike vojaških enot, njihove spopade in drugo. V času vojne je bil dnevnik skrivnost, malo ljudi je vedelo zanj, saj se je bala, da ne bi, ob pogostih preiskavah, prišel v sovražne roke.

Zavedala se je, da živi v zgodovinskem času in dnevnik dojemala kot za poznejše rodove pomemben dokument tega prelomnega obdobja. Po končani vojni je dnevniške zapiske izročila kulturnemu delavcu, diplomatu in publicistu Bogdanu Osolniku in njegovi ženi Mari, ki sta jih predala v hrambo Dolenjskemu muzeju.