Alojzij NOVAK

Dolgoletni črniški dekan Alojzij Novak je bil sicer rojen v Trnovem pri Ilirski Bistrici, kjer je oče delal v davčni upravi, vendar sta bila oče Filip in mati Franja doma iz Šturij pri Ajdovščini (danes predel Ajdovščine na levem bregu Hublja). Zaradi očetove bolezni se je družina vrnila domov in tako je Alojzij obiskoval ljudsko šolo v Šturjah in nadaljeval šolanje v Ljubljani. Bogoslovje je študiral v Gorici, kjer se je takoj vključil v goriški duhovniški, kulturni in socialni krog, ki mu je ostal zvest do konca življenja, in bil leta 1905 posvečen v duhovnika. Njegova prva služba je bila v Solkanu. Po enoletnem študiju bibličnih ved na Dunaju, ga je nadškof Sedej poslal v župnijo Ajdovščino, nato je bil dve leti študijski prefekt in knjižničar v Goriškem semenišču, zatem služboval v Breginju in leta 1914 prišel v Črniče, kjer je ostal skoraj trideset let. Od leta 1944 do 1954 je bil kanonik stolnega kapitlja v Gorici. Po določitvi meje med Italijo in Jugoslavijo po pariški mirovni pogodbi leta 1947 je postal dekan novoustanovljene dekanije v Štandrežu. Umrl je v Gorici, njegove posmrtne ostanke pa so leta 1968 prenesli na črniško pokopališče.
Alojzij Novak je bil zelo aktiven v verskem in narodnem dogajanju. Sodeloval je pri ustanovitvi Goriške Mohorjeve družbe in bil celo njen podpredsednik. V času fašističnega pritiska na slovenski živelj se je pogumno postavil v bran osnovnih pravic primorskega ljudstva na cerkvenem področju za ohranitev pridiganja in verouka v slovenskem jeziku in večkrat pisal obsežna pisma in spomenice samemu papežu, nadškofu in različnim politikom. Po drugi svetovni vojni je sodeloval pri komisiji za začasno razmejitev med Italijo in Jugoslavijo. Bil je pobudnik in urednik tednika Slovenski Primorec in objavljal več člankov v Katoliškem glasu in Zborniku goriške nadškofije, za slovensko mladino je priredil tudi katekizem Besede življenja (1964).
Posebno dragocena pa je njegove Črniška kronika za obdobje od 1914 do 1933 in od 1939 do 1944. Med svojim službovanjem v Črničah (1914-1944) je namreč vestno pisal župnijsko kroniko. Nastajali so dragoceni zapisi o tem, kar se je dogajalo v župniji, dekaniji, škofiji in na evropskem prizorišču. Leta preizkušenj so ga še posebno zaznamovala med prvo svetovno vojno, ko se je Goriška znašla na frontni črti, Črniče pa v neposrednem frontnem zaledju. Črniško kroniko je Goriška Mohorjeva družba izdala v dveh delih. Že leta 1992 je izšla Črniška kronika za obdobje od leta 1940 do leta 1944, leta 2014 pa za obdobje prve svetovne vojne. Kronika je dragocen dokument časa in izjemno pričevanje o življenju v času spopadov na soški fronti, o prvih letih življenja pod Italijo in težkem življenju med drugo svetovno vojno.