Zvest APOLLONIO

Odraščajoča leta je preživljal v domačem kraju med vinogradi in plitvim morjem Koprskega zaliva, kjer so ga privlačile barve in oblike mediteranskega okolja, ki mu je ostal zvest vse življenje.

Na Akademiji za upodabljajočo umetnost v Ljubljani se je učil slikarstva, kiparstva in grafike pri profesorjih Jakcu, Debenjaku, Preglju, Stupici, Smerduju in drugih. V študentskem času je prvič obiskal Pariz in se potepal po Provansi, ki ga je močno spominjala na rodno Istro. V van Goghovem Arlesu si je ogledal pravo bikoborbo z vsem razkošnim in krvavim ceremonialom, ki jo je obiskal tudi Picasso, in doživel enako bučne ovacije kot znameniti matador Dominguin. To doživetje je močno vplivalo na mladega umetnika. Vedno je rad dejal, da mu je prva nagrada, ki jo je leta 1959 prejel za grafiko Človek in bik na zvezni razstavi Likovno stvaralaštvo mladih v Beogradu, najljubša od vseh.

Leta 1960 je diplomiral in nato nadaljeval študij na slikarski specialki pri prof. Stupici. Nekaj let po diplomi se je odločil za poklic samostojnega umetnika. Veliko je potoval po Italiji, Španiji, Nizozemski in Franciji ter tam občudoval dela Michelangela, Tintoretta, El Greca, Velasqueza, Goye, Rembrandta, Rubensa, Renoira, Picassa … v svojem ateljeju v Kopru pa je iskal svojo lastno likovno govorico v grafiki in slikarstvu. Še posebej ga je privlačila pri nas še malo znana in uporabljena grafična zvrst serigrafija, bolj znana kot sitotisk. Akademija za likovno umetnost v Ljubljani ga je povabila k organiziranju študija sitotiska. Po kratkem obdobju asistiranja pri prof. Stupici so ga promovirali v docenta, izrednega in nato rednega profesorja. Štiri leta je bil predstojnik grafičnega oddelka in prodekan ALU.

Leta 2008 je samostojno razstavljal v Postojni, Kopru in Piranu, prihodnje leto pa so v Obalnih galerijah Piran načrtovali večjo razstavo del ob njegovi 75-letnici.

Pri Apolloniu je bolj kot pri katerem koli drugem slovenskem likovnem ustvarjalcu izpostavljena zavezanost mediteranski kulturi, njenemu materialnemu izročilu in duhovnim razsežnostim, udejanjenim v simbolnih sestavinah njegovih slikarskih, grafičnih in kiparskih formulacijah. Značilnima čutnosti in radoživosti, podanima z dinamičnimi risarskimi linijami in v intenzivnem, žarečem koloritu, je mogoče slediti od Apollonievih figuralnih začetkov prek fascinantnih realizacij v kontekstu nove ornamentike do najnovejših del, v katerih se aluzivne zasnove pretapljajo v nebrzdane vibracije barv, ki v polnosti in razkošju zvenijo med gestualnim pletivom, razpredenim po slikovnem polju.