Josip ZURC

Osnovno šolo in prvi razred gimnazije je obiskoval v Novem mestu. Izučil se je za mesarja in po odsluženi vojaščini prevzel domačo gostilno v Kandiji na današnji Kandijski cesti v Novem mestu.

Štemburjeva gostilna, ki je bila v družinski lasti že več generacij, je slovela po dobri kuhinji ter izvrstnem vinu in pivu. Stala je ob cesti s pogledom na Krko, imela senčen vrt, prenočišča, veliko dvorišče in prostorne hleve za živino. Do prihoda železnice je bila znana kot furmanska gostilna. Zlasti dobro je bila obiskana ob semanjih dneh, ko so jo obiskovali sejmarji z vseh predelov nekdanje Kranjske, stalna omizja pa so v gostilni imeli tudi meščani različnih profilov. V gostilni so prirejali veselice, na katerih je igrala godba meščanske garde. Leta 1910 je Štembur na dražbi kupil še sosednjo Pintarjevo gostilno z gospodarskimi poslopji, vrtom, kegljiščem in mesnico. Čez nekaj časa je to gostilno opustil, prostore oddajal za stanovanja, v hiši pa je imel tudi občinsko pisarno.

Petindvajset let je bil Štembur župan tedaj največje kranjske občine Šmihel – Stopiče, kamor je spadala Kandija. Med letoma 1911 in 1919 je bil deželni poslanec, leta 1913 je bil izvoljen na listi Slovenske ljudske stranke v zadnji kranjski deželni zbor v kmečki kuriji za sodne okraje Novo mesto, Kostanjevica na Krki in Krško. Osemnajst let je bil predsednik krajevnega šolskega sveta, sedemindvajset let načelnik cestnega odbora, bil je tudi podnačelnik kmetijske družbe, predsednik gostilničarske zadruge in podporni član številnih društev. Po njegovi zaslugi je Kandija dobila železniško postajo, zgrajen je bil železobetonski most v Vavti vasi,  preuredili so cesto v bližnji Št. Peter (danes Otočec) in zgradili več šolskih poslopij v občini.

Kot samouk se je Štembur ukvarjal tudi z zdravljenjem živine. Ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa leta 1908 je na Dunaju jezdil na čelu številnega zastopstva kranjske dežele v dragoceni uskoški uniformi z deželno trobojnico v rokah. Bil je duhovit in priljubljen gostilničar, kakor njegovi prijatelji gostilničarji Windischer, Penca in Franc Bojanc, je bil tudi on znan po šalah, s katerimi je zabaval svoje goste, tako da o njem še danes kroži veliko anekdot. Po njegovi smrti je leta 1930 gostilno prevzel sin Josip Zurc in jo vodil do leta 1947.