ŽUPANČIČ, Marko

Marko Župančič je bil sin znanega slovenskega pesnika Otona Župančiča. V otroštvu je dajal očetu navdih za pesniško podobo Cicibana. Leta 1933 se je vpisal na Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete univerze v Ljubljani. Diplomiral je leta 1938 pri profesorju Jožetu Plečniku z diplomskim delom z naslovom Filharmonija na Dvornem trgu v Ljubljani.

Po diplomi na ljubljanski univerzi je odšel na študijsko izpopolnjevanje v Pariz k svetovno znanima arhitektoma Le Corbusierju in Pierru Jeanneretu. Francoski arhitekt Le Corbusier je bil eden vodilnih svetovnih arhitektov dvajsetega stoletja in je bil kot svetovalec v odboru odgovoren za gradnjo stavbe sedeža Združenih narodov v New Yorku. V času študijskega izpopolnjevanja je bil Župančič štipendist francoske vlade. Med italijansko okupacijo je bil kratko interniran v Gonarsu, med nemško okupacijo je bil ponovno zaprt v Ljubljani in poslan v Dachau, kjer je dočakal konec vojne. Po drugi svetovni vojni je vse do upokojitve leta 1974 delal v projektantskem podjetju Atelje za arhitekturo (AZA) v Ljubljani.

V Župančičevem arhitekturnem ustvarjanju v Ljubljani predstavlja njegov vrh stavba, ki se je imenovala Klub notranje uprave (kasneje Klub poslancev) iz leta 1946/47. Žal so stavbo, ki je bila na križišču Puharjeve in Prešernove ceste in na kateri je bilo mogoče občudovati kamnita, strukturirana pročelja, porušili leta 1991 zaradi gradnje novega krila Narodne galerije.

Najbolj sistematičen in celovit pa je njegov delež pri arhitekturi Trbovelj. Pediatrična bolnišnica, Okrogla hiša, kocka, tribuna na stadionu Rudarja, stanovanjski bloki in OŠ Tončke Čeč so nastajali po njegovih načrtih. Župančič je v prvih dvajsetih letih po drugi svetovni vojni v Trbovljah zasnoval in izpeljal več kot dvajset projektov. Lahko bi rekli, da je bil v tistem času glavni (mestni) arhitekt naglo razvijajočega se mesta. Župančič je imel rad Trbovlje. Posebej so mu bili pri srcu rudarji, zaradi njihove narave dela.

Njegov vrh pa predstavlja načrtovanje in gradnja Delavskega doma v Trbovljah, ki so gradili v letih od 1952 do 1956. Marko Župančič ga je zasnoval v sodelovanju z arhitektom Otonom Gasparijem in slikarjem Marijem Pregljem. Motiv valujoče stene (izboklega zidu) in združitev z modernimi (corbusianskimi) prvinami stebrov in ravnih površin ter z dodatno dekoriranimi stenami na zunanjščini z mozaiki Marija Preglja se je uvrstila med uspešne in značilne realizacije tedaj nadvse aktualne naloge.

Župančič sodi med kvalitetne arhitekte tako imenovanega podaljšanega funkcionalizma, z najbolj značilnimi izdelki v razvoju slovenske arhitekturne misli med leti 1945 in 1965. Njegov modernistični opus, ki je nastajal v obdobju povojne obnove, je poln prostorsko in simbolno označujočih domislic tako v detajlih kot tudi strukturah.