ZUPANC, Lojze

Rodil se je v delavski družini očetu Lojzetu, kovinostrugarju, in materi Mariji, delavki v tobačni tovarni. Osnovno in meščansko šolo je obiskoval v Ljubljani, učiteljišče pa je končal v Mariboru. Po koncu šolanja je odslužil vojaščino v Bileći, dvaindvajsetleten pa se je leta 1928 zaposlil; prvo službo je dobil na Štrekljevcu pri Semiču.

Zaradi njegove naprednosti in kritičnosti so ga oblasti nenehno prestavljale s šole na šolo. Tako je leta 1932 odšel iz Štrekljevca v Škocjan pri Turjaku, kjer je bil zelo aktiven. Dal je pobudo za gradnjo novega šolskega poslopja, bil je poveljnik gasilske čete, prizadeval si je za oživitev društvenega in kulturnega življenja. Spor s skupino vaščanov v Škocjanu je bil verjetno razlog, da sta bila z ženo premeščena v Staro Cerkev na Kočevskem. Ker je bil s svojimi kritičnimi pogledi na tedanje razmere v šolstvu, z zavzemanjem za pravice podeželskega učiteljstva in s kritiko takratnega zakona o narodni šoli čedalje bolj nezaželen pri nadrejenih, so ga leta 1939 oblasti nazadnje obtožile, da je v neki satiri napadel kneza Pavla. Premestili so ga v Spodnji Log pri Kočevju, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne.

Bil je aktiven simpatizer partizanov in sekretar terenskega odbora Osvobodilne fronte, kasneje pa so mu ponudili mesto inštruktorja v oficirski šoli v Semiču, na osvobojenem ozemlju ob reki Kolpi. A je bil izdan in je tako kapitulacijo dočakal v kočevskih zaporih. Po izpustitvi se je zatekel k staršem v Ljubljano. Malo pred osvoboditvijo se je zaposlil pri časopisu Jutro kot korektor, nato kot novinar pri Slovenskem poročevalcu, kjer je delal še nekaj časa po vojni, potem pa se je oktobra 1945 spet vrnil v učiteljski poklic. Služboval je v Metliki, Gradcu (1945–1947), Podzemlju (1947–1954), Črnomlju, na Gornjem Gradu, v Savinjski dolini (1954–1957) in nazadnje od leta 1957 do 1959 na gimnaziji v Škofji Loki. Tu je bila kot profesorica slovenskega jezika zaposlena tudi Vida Sluga, ki je postala njegova druga žena. Tudi v Škofji Loki se je Zupanc hitro vključil v soustvarjanje kulturnega utripa. Bil je član Muzejskega društva Škofja Loka. Upokojil se je leta 1965 na poklicni šoli v Škofji Loki. Tu je tudi pokopan.

V krajih, kjer je učil, je Zupanc zbiral in zapisoval ljudsko pripovedno bogastvo, pozneje pa se je tudi sam lotil pisanja pravljic in pripovedk. Snovi in motive zanje je črpal iz najrazličnejših virov. S svojimi članki in leposlovnimi prispevki je sodeloval v različnih časopisih in revijah. Njegova daljša prozna dela bi lahko snovno razdelili na štiri sklope: kmečkega, mestnega oz. malomestnega, partizanskega in zgodovinskega. Pisal je ponoči, na roko in besedila veliko popravljal. Večkrat je rekel, da je bila žena Vida prvi in najstrožji kritik njegovih del. Zaradi nje je menda marsikatero njegovo delo ostalo v predalu.

Leta 2020 je Ljudska knjižnica Metlika izdala monografijo o Zupančevem življenju in delu, v kateri so zbrana njegova literarna besedila, objavljena v takratnem časopisju.