ZORKO, Zinka

Dr. Zinka Zorko, rojena Lep, se je s svojim znanstvenoraziskovalnim delom trajno zapisala med največja slovenska jezikoslovna imena. Ob zgodovinarju dr. Jožetu Mlinariču je bila edina redna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti iz mariborske univerze in silno priljubljena pedagoginja. S svojo preprosto, iskreno toplino je zaznamovala vse, ki so na takšen ali drugačen način sodelovali z njo.
Obiskovala je nižjo gimnazijo v Rušah in II. gimnazijo v Mariboru. Po maturi je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala slovenski in ruski jezik s književnostjo. Leta 1961 je diplomirala in za diplomsko nalogo o govoru svojega rojstnega kraja Kaple, ki je zadnje koroško narečje na vzhodu, prejela študentsko Prešernovo nagrado.
Po diplomi je deset let poučevala slovenščino na Šolskem centru na Ravnah na Koroškem in ruščino na ravenski gimnaziji. Profesorska pot jo je nato vodila v Maribor, kjer je leta 1971 na takratni Pedagoški akademiji postala asistentka za slovenski jezik. Pod mentorstvom akademika dr. Tineta Logarja, ki je njene dialektološke raziskave usmerjal vse do svoje smrti, je leta 1977 magistrirala, devet let kasneje pa pridobila naziv doktorice jezikovnih znanosti.
S svojim znanstvenoraziskovalnim delom na področju zgodovine slovenskega jezika in slovenskih narečij je utrdila temelje slovenske dialektologije. Odkrivala je posebnosti domačih koroških govorov ter štajerskih in panonskih narečij. Proučevala je dialektizme piscev, ki so pisali na teh govornih področjih, in hišna imena na severni jezikovni meji. Na Koroškem se je še posebej posvetila proučevanju dialekta v delih Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca; obdelala je Jamnico, Samorastnike in Solzice. Z raziskovanjem »belih lis« na dialektološkem zemljevidu Slovenije pa je na novo zarisala meje med posameznimi narečnimi skupinami in govori. Bila je edina znanstvenica v Sloveniji, ki je ustanovila svojo šolo, t.i. mariborsko dialektološko šolo, v kateri je skupaj s svojimi učenci odločilno vplivala na razvoj evropske dialektologije. Raziskovalna vnema jo je pogosto vodila preko državne meje z Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško. Ogromno raziskovalnega dela je tako opravila na terenu. Skupaj s filmskim snemalcem Dušanom Ivanišinom je v avtentičnem okolju posnela več kot 25 filmov z narečnimi govorci. Nastalo gradivo je kasneje uporabila v pedagoške namene, saj se je zavedala, da je predavati dialektologijo brez kaset in videokaset dolgčas.
Ob raziskovalnem delu je študentom več kot tri desetletja posredovala znanja iz slovenskega knjižnega jezika, zgodovine slovenskega glasoslovja in oblikoslovja ter iz slovenske dialektologije. Slednjo je od leta 1986 naprej deset let poučevala tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti, tedenska ciklična predavanja iz slovenskega jezika pa je imela tudi na Visoki učiteljski šoli v Szombathelyu na Madžarskem, kjer je predavala več kot 30 let. Poučevanja ni opustila niti po upokojitvi leta 2003, saj je predavanja, seminarje in diplomske naloge imela še vse do leta 2013.
Bila je predstojnica mariborske slavistike, prodekanka za znanstvenoraziskovalno delo in prorektorica za področje habilitacij in knjižnično-informacijskega sistema. Slovenska akademija znanosti in umetnosti jo je leta 2003 izvolila za izredno, leta 2009 pa za redno članico razreda za filološke in literarne vede. Po upokojitvi ji je Univerza v Mariboru podelila naziv zaslužne profesorice.