Valentin Matija ŽIVIC

Kot izšolani politehnik se je ukvarjal z geodezijo, gradbeništvom, strojništvom ter kmetijsko tehniko, v visoki starosti pa še z letalstvom. Od prvega izuma leta 1868 je do leta 1906 patentno zaščitil 11 svojih zamisli.

Rodil se je kmetu Josipu in Ani rojeni Orel. Umrl je v Trstu (grob ni ohranjen). Politehniko je študiral na Dunaju, 1848 in se kot član akademske legije udeležil marčnih dogodkov. Diplomiral je leta 1850. Do 1855 je bil tehnični risar pri raznih industrijah (Karl Specker, Dunaj; Bolzano; J. Körösi, Andritz pri Gradcu), nato se je vrnil v Skopo, kjer je načrtoval in vodil manjša tehnična dela po Krasu (stavbe, ceste, vodnjake). Sodeloval je s podjetjem Righetti iz Trsta, zlasti s sinom inž. Giovannijem Righettijem. Leta 1859 je opravil inženirski izpit pri stavbnem uradu v Trstu in si pridobil pravico do samostojnega dela v Primorju.

Zaradi šovinističnega pritiska je moral obdobno prevzemati vsakovrstna dela, tudi zemljemerska (npr. izmere parcel v Podgradu v Slovenski Istri, trasiranje proge Trst–Ajdovščina (1872), narise za vknjižbo zemljišč je izvajal v slovenščini). Bil je tudi uradni cenilec za odškodnine pri gradnji železnic (Reka–Zagreb, po Slavoniji) in za požarne škode (1881 gledališče v Splitu, otok Krf).

1873 je ustanovil podjetje Schivitz & Comp. (družabnika ing. Morath in Frid. Schnabl), ki je trgovalo s tehničnimi predmeti, načrtovalo in gradilo tovarne, mline, vodovode ip. (gl. Leuchs Adressbuch, knj. 16, Nürnberg 1896–902, 21). Največji podvig je izvedba celotnega vodovoda na Cetinju 1890–1891, za katerega je prejel odlikovanje. 1898 je podjetje prepustil družabniku Schöffmannu.

Veliko se je ukvarjal s tehnološkimi vprašanji. Arhiv patentnega urada na Dunaju (Oesterr. Patentamt) hrani enajst njegovih patentov: odprto ognjišče za koks (1868), vodna turbina (1870), kalorifer (1871), črpalka za vino (1878), stroj za drobljenje koksa (1888), razprševalec žvepla (1892), ustnik za trtno škropilnico (1892), ročna škropilnica proti peronospori (1892, komercialno najuspešnejša), izpopolnjeni ustnik za škropilnico (1895), plug za težko dostopne terene (1903), ventil za izenačevanje pritiskov (1903).

Pionirskega pomena je njegovo ukvarjanje z letalstvom, četudi njegov model ni nikoli vzletel. Ko so kovači Bavčarji 1866–1869 v Lokavcu pri Ajdovščini preskušali svoje, prvo pri nas znano letalo, je v neposredni bližini gradil žago, kar odpira domnevo, da se je ob njih navdušil za letalstvo. Sprva je gradil modele ptičjih oblik (»kalupe«), polagoma si je izoblikoval svoj koncept. V balonih in letalih ni videl prihodnosti, marveč v »letalnikih«, ki bi s tehničnimi sredstvi (s kroženjem, ne z mahanjem s krili) kar najbolj posnemali ptičji let. Ko je Jiři Wellner, češki pionir aerodinamike, objavil svojo zamisel helikopterja z lopatičastimi rotorji na vodoravnih oseh (Zft d. oesterr. Ingenieur u. Architektenvereines … Dunaj 1893, št. 50), je Živic videl v njej uresničenje lastne, dotlej manj izdelane zamisli. Wellnerjevo idejo je torej prevzel, spreminjal in razvijal skoraj do smrti. Javno podporo za razvoj svojih letalnikov je začel iskati spomladi 1909. 21. decembra je imel v Trgovskem izobraževalnem društvu v Trstu predavanje o letalstvu in svojih načrtih (gl. E 1909, št. 357). Prikazal je model, navdušil občinstvo in 17. januarja 1910 je bilo ustanovljeno delničarsko društvo Konzorcij za izdelavo in izkoriščanje od Živica izumljenega aëropterja. Predsedovanje društva je prevzel Gustav Gregorin. Marca so že razpošiljali tiskana plačilna navodila (gl. arhiv odseka za zgodovino NŠK Trst), zbrali 600 kron, z njimi plačali model in poskuse v tovarni A. Metlikovic pri sv. Andreju v Trstu. Poskusi niso izpolnili pričakovanj in patentni urad na Dunaju ni odobril modela, zato je delničarsko društvo avgusta 1911 razpadlo. Vendar je Živic nadaljeval s poskusi do 1. svet. vojne, ki mu je ob pomanjkanju denarja in visoki starosti onemogočila nadaljevanje. O svojem letalskem konstruiranju je pisal v Edinosti (1911, št. 175, 208, 229; 1914, št. 166), Vjesniku Udruženja civ. tehnika kraljevina Hrv. i Slavonije (1914) ter v brošuri Navigazione aerea qual mezzo di trasporto (Trst 1911, samozal.).

Zavzemal se je za narodnostne pravice Slovencev v Trstu, sodeloval z Iv. Dolinarjem, I. Nabergojem (šolstvo) idr. 1884 je bil izvoljen za odbornika 5. volil. okraja tržaške okolice, se v mestnem svetu potegoval za slovensko šolstvo in narodnostne pravice, bil 1886 ponovno izvoljen, a so politične spletke dosegle razveljavitev. Bil je med ustanovitelji slovenske čitalnice v Skopem (1866) in Rojanu, CMD, Del. podpornega društva v Trstu, časnika Edinost, član tržaškega Sokola, Kmetijske družbe za Trst in okolico, Tržaške posojilnice in hranilnice (1891) in njen prvi ravnatelj.