Rodil se je v Trstu, a se je z materjo Ano, rojeno Kobal, kmalu preselil v Škofjo Loko. Tu sta bila rojena tako mati kot tudi njegov oče. Po nekaj letih otroštva se je preselil v Ljubljano. Leta 1941 je absolviral na ljubljanski Pravni fakulteti. Od leta 1930 je bil član Komunistične partije Jugoslavije. Leta 1934 je bil obsojen in štiri leta zaprt v Sremski Mitrovici. Že pred drugo svetovno vojno je začel objavljati članke, pod katere se je podpisoval s psevdonimoma Boris Ločan in Stanko Dornik. Bil je med ustanovitelji Osvobodilne fronte. 26. aprila 1941 so se v hiši književnika Josipa Vidmarja sestali predstavniki nekaj političnih strank in kulturnih delavcev. To so bili: Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (za KP), Josip Rus (za Sokole), Tone Fajfar (za Krščanske socialiste), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (za Slovenske kulturne delavce). Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo Protiimperialistična Fronta. Postaj je član njenega izvršnega odbora. Leta 1943 je šel v partizane. Deloval je v agitpropu CK KPS in CK KPJ ter v propagandnih oddelkih vrhovnega štaba NOVJ in POJ. Kot odposlanec se je udeležil Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. V letih 1945 in 1946 je bil predstavnik CK KPJ v Moskvi. Nato je bil v agitpropu CK KPJ in predsednik ideološke komisije v CK KPS. V letih od 1950 do 1953 je bil minister za znanost in kulturo v Ljudski republiki Sloveniji. Bil je organizator samostojnega študija sociologije v Sloveniji in prvi predstojnik oddelka za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je predaval teorijo družbenih ved in občo sociologijo. Od leta 1964 je predaval marksistično filozofijo in sociologijo na FSPN. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Izredni od leta 1949, redni od leta 1958 in podpredsednik od 20. 3. 1975 do smrti.
Ukvarjal se je z zgodovino, zgodovino marksizma, z vprašanji kulture, zlasti književnosti in literarne kritike. Velja za marksističnega teoretika, ki je svoja idejna načela povezoval s političnim delovanjem in ideološkimi nalogami KP oz. ZK. Kip Borisa Ziherla je najprej krasil vhod v srednješolski center. Po osamosvojitvi Slovenije (in preimenovanju šolskega centra) pa je bil kip prestavljen v park za dijaškim domom. Ugledni sociolog in politik Boris Ziherl zasluži svoje mesto v Aleji znamenitih Ločanov zato, ker je v času, ko je opravljal dolžnost ministra za znanost in kulturo LRS, osebno poskrbel za ustanovitev višje gimnazije v Škofji Loki in s tem zagotovil trajno možnost vzgoje loških intelektualcev v domačem kraju.
Najpomembnejša dela:
– Osnovni problemi marksizma, 1934 (prevod in spremna beseda)
– O Sovjetski zvezi, 1940
– Tri razdobja v razvoju delavskega gibanja, 1943, 1944
– France Prešeren – pesnik in mislec, 1949
– Dijalektički i istorijski materializam, 1952
– Umetnosti in miselnost, 1956
– Književnosti in družba, 1957
– O nekaterih aktualnih vprašanjih socializma, 1959
– O humanizmu in socializmu, 1965
– Temelji markistične obče sociologije, 1974
– Ivan Cankar in naš čas, 1976
B. Ziherl – avtor, B. Majer in L. Čarni – avtorja dodatnega besedila, N. Pagon – urednik – avtor dodatnega besedila, A. Erjavec – urednik: Zbrana dela, Ljubljana, Knj. 1- 1980, Knj. 2 – 1983, Knj. 3 – 1986, Knj. 5 – 1989 (Bibliografija Borisa Ziherla od leta 1955-1978)
V letih 1950 in 1958 mu je bila podeljena Prešernova nagrada. Leta 1972 pa je prejel nagrado Avnoja.
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008
I. Kavčič: Zaslužen za gimnazijo : v aleji znamenitih Ločanov so odkrili spomenik tudi
sociologu Borisu Ziherlu, Ločanka maj 2004, št.2, str. 23
M. Naglič: Po ljudeh gor, po ljudeh dol. Del 128, Boris Ziherl, še vedno med največjimi?, Gorenjski glas 1999, št. 68 (27.VIII.), str. 17
M. Kmecl: V spomin Borisu Ziherlu : 1910-1976: Jezik in slovstvo mar. 1975/76, št. 6, str. 177