VUK, Stanko

Oče Stanka Vuka je bil ravnatelj čevljarske zadruge v Mirnu. Med prvo svetovno vojno je odšla družina skupaj z zadrugo in sovaščani v begunstvo v Nazarje. Vzgojen je bil v krščanskem in zavednem slovenskem duhu. Po vojni se je družina vrnila domov.

Odraščal je v času vzpona fašizma in njegove raznarodovalne politike. Srednjo šolo je obiskoval v Gorici, prav tako Trgovsko akademijo. Leta 1929 je zbežal v Ljubljano, kjer je nadaljeval šolanje in se navzel krščansko-socialističnih idej. Amnestija ga je kasneje rešila zapora zaradi pobega. Od leta 1934 do leta 1938 je študiral v Benetkah, kjer je tudi diplomiral.

Leta 1939 se je zaposlil pri podružnici istrske Mohorjeve družbe v Trstu in se seznanil s Pinkom Tomažičem in njegovo sestro Danico, s katero se je junija 1940 poročil. Že čez štiri mesece je bil s strani italijanske fašistične policije skupaj z 59 zavednimi slovenskimi antifašisti aretiran in pred fašističnim sodiščem za zaščito države leta 1941 obsojen na 15 let zapora. Na tem procesu je bil Pinko Tomažič obsojen na smrt ter tudi ustreljen.

Po kapitulaciji Italije je bil premeščen v zapore v Alessandrio, kjer pa ga je takratna nemška oblast pomilostila. Vrnil se je v Trst, kjer se je pripravljal skupaj z ženo Danico na odhod v partizane. Med pripravami sta bila skupaj z ženo Danico 10. 3. 1944 v svojem stanovanju ubita.

Stanko Vuk je že med svojim šolanjem v Gorici objavljal v matičnem tisku in ilegalnih revijah na Primorskem (Tihe besede, Gmajna, Pisanice, Brinjevke, Malajda). Med prestajanjem zaporne kazni je napisal preko štiristo v italijanščini napisanih pisem svoji ženi Danici. Osrednja tema pisem je neusahljiva ljubezen do žene, poleg tega pa podoba zaporniškega življenja in njegova vera v boljše čase. Bolj kot po liriki je Stanko Vuk znan kot izrazit ustvarjalec v prozi. Že leta 1936 je zasnoval izbor proznih sestavkov o domači zemlji naslovom »Zemlja na zahodu«. Izbor njegove proze sta leta 1959 uredila Lino Legiša in Milko Matičetov z naslovom, ki ga je izbral že Stanko Vuk. Njegove pesmi in proza so zbrane še v knjigi »Pomlad po krasom«, »Ljubezenska pisma« in »Pisma Darinki«. Življenjska zgodba Stanka in njegove žene Danice je opisana tudi v delu Fulvia Tomizze »Mladoporočenca iz ulice Rosetti«, s podnaslovom »Tragedija neke manjšine«, ki je v originalu izšla v italijanščini. Usodo zakoncev Vuk je obdelal v svojem delu »Zatemnitev« tudi Boris Pahor. Več njegovih pesmi je uglasbil njegov mirenski rojak Anton Klančič. Ljubezenska pisma ženi Danici so bila tudi uprizorjena: v MGL »Tako srečen bi bil, če bi ti razumela te moje besede« in v Drami »Kakor pečat na srce.«