VOVK, Joža

Rodil se je kmetu Janezu in Luciji, rojeni Šolar. Pokopan je na Ovsišah pri Podnartu. Gimnazijo je obiskoval v letih 1923–31 v Šentvidu. Bogoslovje je študiral v Ljubljani od 1931. do 1936. leta, ko je bil tudi posvečen. Bil je kaplan na Dobrovi pri Ljubljani (1936–37) in v Kranju (1937–41). Ob okupaciji Jugoslavije aprila 1941 je moral v izgnanstvo v Srbijo. Živel je med slovenski izseljenci v Kragujevcu (1941–42), v Beogradu (1942–45) in v Zaječarju (maj–jun. 1945). V Kranj se je vrnil istega leta in tam ostal do leta 1951. Potem so ga postavili za župnika na Jezerskem, kjer je ostal do svoje smrti. Hkrati je bil tudi župni upravitelj v Kokri.

Poezijo je objavljal v dijaškem rokopisnem listu Domače vaje (1928–31). Od leta 1931 je največ objavljal v Mladiki in reviji Dom in svet. Med drugo svetovno vojno je objavljal v slovenskem verskem tisku v Srbiji (npr. v Cerkvenem zvonu, Kragujevac 1945) in v zbirki Izgnanci (Beograd 1945). Po osvoboditvi Jugoslavije je največ objavljal v Novi poti (od 1951) in Koledarjih družbe sv. Mohorja. V izboru njegovih pesmi, izdanih v knjižici Pesmi (1956) prevladujejo intimna razmišljanja v duhu post ekspresionizma katoliške lirike (cikel Pota), socialni, narodnoosvobodilni in domoljubni motivi (razdelka Izgnanci in Molitev). Nekaj njegovih pesmi sta uglasbila F. Rapotec in M. Tomc.

Kot pripovednik je od leta 1932 pisal humoreske v različne liste (Domoljub, Gorenjec, Naša moč, Slovenec in Vrtec), Izbor njegovih proznih del je izšel v knjigi Zaplankarji (1941 v samozaložbi, ilustracije Hinko Smrekar). Napisal in objavil je tudi več črtic: npr. Jernej z Bogom (Mladika 1934), Srečanja z nadčlovekom (Nova pot 1951) in Begunec (1955), Čudni časi (1956, vse tri o doživetjih v izgnanstvu), Pesem se je vrnila (Koledar družbe sv. Mohorja 949), Šopek nageljnov (Koledar družbe sv. Mohorja 1955, obe o vojnih dogodkih). Spisal je tudi večerniško povest Ranjena gruda (Nova pot 1952, o fužinarstvu pod Jelovico). Za mladino je napisal zgodbo Grogec (Slovenec 1932, št. 173–283) in črtice Naš Buček (1943, ponovne izdaje 1972, 1979). Proza je bila napisana v duhu Finžgarja in mohorsko-večerniške literature z motivi iz življenja malega kmečkega človeka in ljudskega pripovedovanja (legende, folklora, cerkveno leto, pravljice) ter ima družbeno ali vzgojno poanto.

Za gledališče Katoliškega prosvetnega doma v Kranju je v duhu ljudskega igranja, kakor ga je širil N. Kuret, prevedel iz nemščine igri M. Salamon, Vrata (1934) in F. Herwig, Velikonočna igra (1935). Za Prešernovo gledališče v Kranju je prevedel komediji L. F. de Vega, Prebrisana norica (uprizorjena 1948) in Ljubavni vozel (uprizorjena 1954). Za Dramo SNG v Ljubljani je prevedel Calderonovo Dama-škrat (uprizorjena 1949). Iz latinščine je prevedel zbirko psalmov, slavospevov in cerkvenih himen Cerkvena poezija (Celovec 1953, tudi urednik). Sestavljal je tudi knjižna poročila in druge članke ter jih objavljal v Mladiki, Gorenjcu, Kranjskem zvonu in drugod. Uporabljal je tudi psevdonime Kropa, J. K. in Pepe.