Oče je bil ameriški Slovenec, ki se je 1919 vrnil iz Amerike, po rodu s Primorske, mati pa Madžarka. Mladost je preživel na Kreševinah in v Stupovači na Hrvaškem. Po končani vojni se je 1947 vpisal na rudarsko industrijsko šolo v Lendavi.
Vsa povojna leta se je izobraževal na rudarskem in kovinarskem področju, postal strojni inženir in profesor industrijske pedagogike. V Prekmurju je delal v industriji in šolstvu, kot profesor in ravnatelj na Srednji tehniški šoli v Lendavi, dokler se ni 1965 z družino preselil v Kranj. Do upokojitve 1990 je na srednji tehniški šoli delal kot profesor, vodja delavnic in zadnjih 10 let kot pomočnik ravnatelja. Od 1971 do 2012 je živel in ustvarjal na Kokrici pri Kranju.
Ves čas šolanja je že pesnil in sodeloval v krožkih in šolskih glasilih, s pisanjem pesmi pa resno nadaljeval šele v 80-ih prejšnjega stoletja. Kipariti, točneje ustvarjati v tehniki električno obločnega varjenja jekla, je začel nekaj let prej in že 1976 imel šest samostojnih in tri skupinske razstave v Kranju, Ljubljani, Jesenicah in na gradu Bogenšperk. Do danes je nanizal preko 100 samostojnih in prek 300 skupinskih razstav doma in v tujini. V več krajih ima stalne kipe in eksponate, eden največjih je mamut v krožišču na Kokrici.
Dolga leta je bil predsednik Haiku društva Slovenije in predsednik Sekcije umetnostnih varilcev, kovačev in livarjev Plamen pri Društvu za varilno tehniko Ljubljana.
Izdal je številne zbirke aforizmov, haikujev, sonetov, otroških pesmi in esejev.
C. Avguštin: Kiparstvo Jožeta Volariča, Snovanja 1977, št. 2, str. 36
J. Volarič: Delček moje poti okrog sveta, Kranj 2004
J. Volarič: Paberki mojih misli, Kranj 1985
J. Volarič: Podobe iz prebedenih stanj, Kranj 2000
Š. Žabkar: Veš, kipar svoj dolg, Gorenjski glas 1999, št. 72, str. 18
Šopek odkorakanega veselja, Kranj 1997
