VOKAČ, Zlata

Zlata Vokač se je rodila učiteljskemu paru Medic, ki je služboval v Murski Soboti. Kmalu so se preselili v zaselek Puščava pri Lovrencu na Pohorju, kjer je obiskovala osnovno šolo. Kasneje se je šolala v Mariboru in živela v internatu, dokler ni leta 1941 nastopila vojna in so bili z družino izgnani v Bosno. Čez štiri leta so se vrnili, šolanje je nadaljevala in s sestro živela pri sorodnikih v Mariboru. Njeno mladost so zaznamovali po eni strani lepi časi v Puščavi, po drugi pa izgnanstvo in težka povojna leta. Leta 1950 je pričela s študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je tri leta kasneje diplomirala iz ruskega jezika s književnostjo in primerjalne književnosti. Začela je s poučevanjem slovenščine in ruskega jezika na gimnazijah, srednjih in višjih šolah v Mariboru in drugod. Še naprej se je izobraževala, leta 1973 v Beogradu magistrirala, kasneje pa v Zagrebu tudi doktorirala. Kot rusistka je svoje znanje predajala na Pedagoški akademiji (danes Pedagoška fakulteta) v Mariboru. Kljub uradni upokojitvi leta 1983 je honorarno predavala še naslednja štiri leta.
Na temo literarne teorije in sodobne ruske umetnosti je napisala veliko člankov in razprav, ter sodelovala na mednarodnih srečanjih. Objavljala je tudi pod psevdonimom Stefana Marpurgo.
V zrelih letih se je lotila pisanja leposlovja. Prvi roman z naslovom Marpurgi je izdala pri oseminpetdesetih letih. Roman sloni na resničnih zgodovinskih dogodkih in je plod mnogoletnih raziskav ter preučevanj. Obravnava življenje Judov v Mariboru sredi 15. stoletja, iste tematike se dotika tudi njen drugi roman z naslovom Knjiga senc. Za položaj Judov v Mariboru se je začela zanimati že v času izgnanstva. Takrat je namreč naletela na knjigo z naslovom Zgodovina Judov v Evropi, v kateri je bil Maribor večkrat omenjen. Srednji vek jo je zanimal že od nekdaj. Ko je bila po vojni v Mariboru priča odkritju nekega starega judovskega kultnega prostora, pa se je poglobila v študij srednjeveškega Maribora. Poleg dveh romanov, s katerima je osvetlila položaj Judov v srednjeveškem Mariboru, je napisala še nekaj mladinskih del. V njih se je znova sprehajala po poteh, ki so ji ostale v spominu iz otroštva. Zadnje mladinsko delo z naslovom Prvo popotovanje mačka Čunje je izšlo po njeni smrti. V svojih delih je zgodovinska dejstva spretno ovila v umetniško besedo.
Tudi prevajala je, predvsem novejšo rusko književnost in za potrebe SNG Maribor. Bila je lektorica za slovenski jezik, v šoli na Madžarskem je porabske Slovence učila slovenski jezik in književnost. Prirejala je večere slovenskega leposlovja in bila stalna sodelavka raziskovalnega projekta Ruska avantgarda v Zagrebu. Učila se je madžarskega jezika, po štiridesetem letu se je naučila še angleško.
Politično se ni nikoli opredeljevala, bila je kritična do vsakršne oblasti in si prizadevala za strpnost in svobodo.
Leta 1995 je, preden smo dočakali obljubljeni tretji roman, po dolgotrajni bolezni umrla.