VLAJ, Lajos

Rodil se je v revni družini v Dolnji ulici v Lendavi. Po končani osnovni šoli in štirih razredih meščanske šole v rodnem kraju je šolanje želel nadaljevati v gimnaziji, da bi kasneje postal učitelj. Zaradi finančne stiske pa se je moral zadovoljiti s čevljarskim poklicem svojega očeta.  V tridesetih letih se je priključil delavskemu gibanju. Pod madžarsko oblastjo med drugo svetovno vojno so ga zaradi njegove politične usmerjenosti večkrat aretirali. Bil je zaprt v Murski Soboti, v Szombathelyju in Pecsu. V zaporih je napisal svoje najbolj pretresljive pesmi, ki so kasneje sestavljale večino prve pesniške zbirke.

Po vojni je v Lendavi sprva deloval kot prevajalec. V madžarščino je med drugim prevedel  Prešernovo Zdravljico. Prevajal je še Kajuha in njegove  sodobnike. Kasneje pa je bil zaposlen kot knjigarnar v lendavski knjigarni. Prvo pesniško zbirko z naslovom Versek (Pesmi) je objavil leta 1961. Izšla je v 300 izvodih pri Pomurski založbi v Murski Soboti. Predgovor je napisal Miško Kranjec, spremno besedo pa urednik zbirke Vanek Šiftar. Ovitek je oblikoval Lajcsi Pandur, ki je narisal tudi pesnikov portret. Notranjost je ilustriral Zoltán Gábor, prav tako znani lendavski slikar.

Lajosa Vlaja kot pesnika slovenski sodobniki niso cenili, saj je pisal predvsem o malem človeku, lirične izpovedi in izpovedi o rojstnem kraju ter pesmi iz zapora, internacijskih taborišč in vojnih bolnišnic, premalo pa je bil v njih izpostavljen revolucionarni duh. Sledil je lirični zapuščini madžarskih ljudskih pesmi, vpliv na njegovo delo pa sta imela tudi znana madžarska pesnika Endre Ady in Gyula Illyés. Poznejši soneti odražajo izvirni notranji glas in njegove oblikovne eksperimente. Ustvarjal je brez predhodnih lokalnih vzornikov in brez domače literarne tradicije, Zaradi prezgodnje smrti je njegova druga zbirka Szelíd intés (Krotko svarilo) izšla posthumno leta 1967, prav tako pri Pomurski založbi. Spremno besedo je napisal urednik József Varga, med drugimi prav tako pesnik, ovitek pa je znova oblikoval Lajcsi Pandur. V zbirki je opaziti večje nihanje med kakovostjo pesmi, saj je prisoten agitpropovski duh. Ti dve knjigi sta sploh prvi pesniški zbirki madžarske narodne skupnosti v takratni Jugoslaviji. Dve njegovi pesmi sta bili leta 2013 uvrščeni tudi v antologijo madžarskih pesnikov v Sloveniji pod naslovom Razkrite pesmi, ki jo je izdal Zavod za kulturo madžarske narodnosti in je dostopna na spletu. Življenjepis v tej zbirki je prispeval Lajos Bence, pesmi pa je v slovenščino prevedel Bela Szómi Kralj.

Tudi sicer je bil javno aktiven. Leta 1954 je postal predsednik Madžarskega odbora za javno kulturo, ki so ga ustanovili prekmurski Madžari. Odbor je bil ustanovljen na podlagi ideje o samoupravi v takratni Jugoslaviji in je bil predhodnik današnjih inštitucij, kot so samoupravne skupnosti, mediji in Zavod za kulturo madžarske narodnosti.

V mestnem parku v Lendavi stoji doprsni kip Lajosa Vlaja, delo akademskega slikarja Ferenca Kiralyja iz leta 1972.