Foto galerija
Po končani osnovni šoli v domači vasi je odšel v gimnazijo in semenišče v Gorici in leta 1947 maturiral. Študij je nadaljeval v bogoslovju v Ljubljani in bil 29. junija 1951 posvečen v duhovnika. Najprej je nastopil službo župnijskega upravitelja v Ročinju (do 1969), nato v Desklah (do 1983). Do leta 1985 je bil duhovni pomočnik v župniji Nova Gorica, nato pa do smrti župnik v Godoviču. Pokopan je v Stržišču.
Ob delu v župniji se je vseskozi posvečal vzgoji mladine, najprej v obliki mladinskega verouka in srečevanju študentskih verskih skupin v Ljubljani. Med letom je bilo to v obliki rednih tedenskih katehez, čez počitnice pa je organiziral tabore na prostem, od leta 1975 pa tedne zbranosti v adaptiranem župnišču v Stržišču pod Črno prstjo. Kateheze in srečanja so ciklično obravnavale štiri teme (štiri leta): srečanje, znamenje, zaveza in daritev. Pri tem delu se je naslanjal na izkušnje italijanskega mladinskega gibanja Comunione e Liberazione.
Njegovo vzgojno in pastoralno delo ni bilo namenjeno samo srednješolski mladini, pač pa tudi študentom, izobražencem, družinam in politikom. Bil je eden glavnih pobudnikov pri ustanavljanju klubov katoliških izobražencev na Primorskem. Ob koncu 80. let je ustanovil Šolo skupnosti, namenjeno animatorjem na dnevih zbranosti. Bil je ustanovitelj in duša gibanja in društva Pot.
Za potrebe vzgojno-kulturnega dela je skupaj s sodelavci izdajal več publikacij: med leti 1960 in 1964 je izhajal list Veslajmo (po 10 številk letno), sledil je list Odsevi. Za potrebe tednov duhovnosti je pripravljal Gradivo za tedne duhovnosti, skrbel pa je tudi za izhajanje glasila šole skupnosti Rast. Bil je avtor in soavtor več samostojnih učbenikov, vzgojno-katehetskih brošur in knjig. Pisal je versko vzgojne članke v slovenskem verskem tisku, prevajal in skrbel za izdajo aktualnih verskih del in člankov, predvsem iz italijanščine.
Njegovo bibliografijo je pripravil Primož Erjavec v delu Teološki poudarki v delu in misli msgr. Vinka Kobala, pod poglavjem “Avtorska pisna dela” (str. 33–60).
(Povzeto po Biografija msrg. Vinka Kobala. v : Srečanja na poti : spomini na Vinka Kobala. Družina, 2001, str. 9-11.)
Za svoje delo je prejel več priznanj:
- 1993: priznanje Občine Idrija za strokoven in izviren pristop pri vzgoji mladih
- 1995: priznanje Slovenskega katehetskega sveta
- 1996: častno članstvo v Prostovoljnem gasilskem društvu Godovič
- 1999: imenovanje za monsinjorja s strani papeža
- 2000: priznanje in zahvalo za dobroto, plemenitost in človekoljubno delo, ki sta mu jo podelila revija Naša žena in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Erjavec, P. (2004). Teološki poudarki v delu in misli msgr. Vinka Kobala: diplomske naloge. Ognjišče.
Kobal, V. (1995). Srečanje: kateheze za doraščajočo mladino. Ognjišče.
Kobal, V. (2011). Pripoved starega, modrega, sivega bobra: Lastni življenjepis in spomini na delo z mladino v Cerkvi na Slovenskem. Ognjišče.
Primorski slovenski biografski leksikon (1982). 8. Snopič. Gorica.
Srečanja na poti: Spomini na Vinka Kobala (2001). Družina.
Morda vas zanimajo tudi
Simon RUTAR
Franc PEČNIK