Vincenc MALOVRH

Prof. dr. Vincenc Malovrh, v literaturi tudi Cene, je odraščal na graščini gradu Brdo pri Kranju, kjer je bil njegov oče oskrbnik gradu, sicer v lasti rodbine Zois. Po prvi svetovni vojni se je Malovrhova družina preselila v Kranj, v stanovanje na Pungertu. Po končani osnovni šoli se je Cene vpisal na kranjsko klasično gimnazijo. Zaradi svojih miselnih motivov in politične opredelitve je bil pred maturo izključen s kranjske gimnazije. V obrazložitvi je bilo utemeljeno, da je bila izključitev kazen, ker je odklonil, da bi svoj spis iz slovenščine zapisal v cirilici. Le na ptujski gimnaziji so mu omogočili, da je kot odličen gimnazijec smel dokončati gimnazijo z maturo, kajti v Kranju so mu izdali prepoved opravljanja mature na vseh tedanjih slovenskih gimnazijah.

V mladosti se je zapisal goram in planinskemu svetu. Zelo rad je obiskoval Storžič ne glede na letni čas, prav tako tudi Krvavec in Kompotelo. Takrat je tudi sklenil trdno prijateljstvo z mladimi, generacijo njegovih let. Zahajali so na veliko Planino, kjer so študentje ustanovili svoje planinsko županstvo. Izjemno se je spoprijateljil s študenti, ki so postajali vse bolj vneti alpinisti: Vlastom Kopačem, Cirilom Hudovernikom, Tonetom Dovjakom, Mirko Slaparjem, Benom Anderwaldom in Bogdanom Jordanom. Na Cenetovo pobudo so se odločili, Malovrh, Jordan, Slapar in Anderwald, da so v času od 11. do 13. februarja l. 1939 skupaj preplezali severno triglavsko steno po Slovenski smeri, kar je pomenilo velik in pomemben slovenski alpinistični prvenstveni dosežek. Izjemen je bil tudi prvenstveni zimski plezalni vzpon po severozahodnem grebenu Kočne, ki sta ga opravila Cene Malovrh in Ciril Hudovernik. Vincenc Malovrh je s prijatelji alpinisti pri Slovenskem planinskem društvu ustanovil tudi napredno akademsko planinsko alpinistično skupino.

Leta 1941 je diplomiral na filozofski fakulteti v Ljubljani iz geografije in zgodovine. V začetku l. 1946 je bil nameščen na mesto asistenta na Geografskem inštitutu, kjer je služboval do konca leta 1947. Leta 1956 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani doktoriral z zagovorom teze O metodi geomorfološke analize gorate pokrajine z vidika ekonomske geografije. V letu 1948 pa je prišel na Ekonomsko fakulteto Borisa Kidriča v Ljubljani in ostal do upokojitve leta 1985. V tem času je bil na Ekonomski fakulteti imenovan za docenta, izrednega in rednega profesorja. Težišče njegovega dela je bilo v raziskovanju značilnosti funkcionalnih povezav in razmerij zmogljivosti faktorjev, ki se uveljavljajo kot gospodarsko – energijsko opredeljiva sestavina procesa družbene reprodukcije.