VILHAR, Miroslav

Rodil se je očetu Francu, po rodu Wilicher, in materi Ivani Obreza. V Postojni je obiskoval nemško glavno šolo, nato je šolanje nadaljeval na nižji gimnaziji v Št. Pavlu na Koroškem in v Ljubljani. Po študiju filozofije v Ljubljani naj bi študiral pravo na Dunaju in v Gradcu, vendar za to ni verodostojnih zapisov. Po poroki, leta 1843, je od očeta prevzel posest in grad Kalec, ki stoji v bližini Zagorja v pivški kotlini. Družil se je z narodno zavednimi izobraženci, objavljal je v Novicah (1845-64), Slovenski bčeli in Slovenskem glasniku. Dejavneje se je začel ukvarjati s politiko po letu 1848, ko je bil v časniku Slovenija objavljen njegov razglas Dragim Primorcem (l. 1849), kjer kritično spregovori o odnosu Italijanov do Slovencev. Leta 1848 je v Senožečah ustanovil narodno stražo. V letu 1861 je bil izvoljen za poslanca kranjskega deželnega zbora in se z družino preselil v Ljubljano. Izdajal je svoj politični časnik Naprej (1863), k urednikovanju in vodenju časnika je povabil Frana Levstika. Levstik je imel na M. Vilharja velik vpliv, bil je tudi domači učitelj njegovih otrok. Zaradi članka Misli o sedanjih mednarodnih mejah (spisal M. P.), objavljenega v Naprej-u, je časnik prenehal izhajati, Vilhar je izgubil poslanski mandat in bil šest tednov zaprt v zaporu na Žabjaku v Ljubljani. L. 1864 se je z družino vrnil na grad Kalec, kjer je bil še naprej politično dejaven. Imel je pomembno narodno prebudno vlogo. 9. maja 1869 je na Kalcu organiziral tabor “Pivški tabor na Kalcu blizu Zagorja, poleg Šempetra na Krasu”, na katerem se je zavzemal za zedinjeno Slovenijo in za javno rabo slovenskega jezika. Umrl je na gradu Kalec, pokopan pa je v Knežaku. Že l. 1906 so mu na osrednjem trgu v Postojni slovesno postavili spomenik, ki pa so ga italijanski fašisti povsem uničili, ponovno je bil postavljen šele l. 1995. Po njem je poimenovana ena od osnovnih šol v Postojni.

Miroslav Vilhar je bil pesnik, pisatelj in skladatelj. Svoja dela je objavljal tudi pod psevdonimoma Miroslav in Miroslaw. Z glasbo se je ukvarjal kot samouk in prve skladbe je skomponiral že leta 1842. Njegov glasbeni opus obsega 27 samospevov, 12 zborovskih in vsaj 22 klavirskih skladb (toliko jih je namreč ohranjenih). Samospeve in zborovske skladbe je objavil v sedmih zvezkih imenovanih Pesmi Miroslava Vilharja med leti 1852 in 1862. Številne njegove pesmi iz omenjenih zbirk so ponarodele: Po jezeru bliz’ Triglava, Na goro, na goro, na strme vrhe, Rožic ne bom trgala (Planinarica), Lipa zelenela je, Pijmo ga, pijmo, dokler živimo (Napitnica). Izvirno spevoigro Jamska Ivanka, ki obravnava snov iz križarskih vojn v 12. stoletju na Notranjskem, je izdal leta 1850, prvič pa jo je deloma uprizorila Filharmonična družba v Ljubljani leta 1851, v celoti pa Dramatično društvo leta 1871.
Pesniti je začel v nemščini, pesmi je objavljal v Ilirskem listu. Svojo prvo slovensko pesem Predčutki je l. 1845 objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Poleg lirskih je pisal tudi pripovedne pesmi, najbolj znana je Ljudmila (Taborska) oz. Vrh skaline silovite. V njegovem pesniškem ustvarjanju je mogoče opaziti vpliv V. Vodnika in F. Levstika. Še posebno močan Levstikov vpliv se kaže v njegovi prvi pesniški zbirki Pesmi Miroslava Vilharja, ki obsega 63 pesmi. V spomin na čas, ko je bil zaprt, je leta 1865 v Zagrebu izdal zbirko zbadljivih verzov Žabjanke. V času, ko je bil poslanec, je pisal tudi epigrame, ki pa jih je objavil Levec šele po njegovi smrti (Soča, 1880). Ustvarjal je tipične čitalniške igre, ki jih je izdal pod naslovom Vilharjeve igre, I.-VI. (1865/66). Izvajali so jih v čitalnicah, vendar vse niso izvirne (Filozof, Servus Petelinček, Igra Piké). Njegova izvirna dramska dela so Detelja, Župan, Poštena deklica ter rokopisna Danila, Kdor prej pride, prej melje, Korčovski, Na kmetih. Komediji Strijček in Pomota verjetno nista bili natisnjeni, čeprav so ju pogosto izvajali. Svojo prvo igro Slep ni lep pa je objavil v Slogi, koledarju za leto 1863.