Simon VILFAN

Osnovno šolo je obiskoval v rodni Škofji Loki, gimnazijo, v letih 1814–1819, v Ljubljani in bil od drugega razreda dalje sošolec Franceta Prešerna, s katerim sta ostala prijatelja vse življenje. Na ljubljanskem liceju v letih 1819–1820 je bil njegov sošolec kasnejši škof A. M. Slomšek, med študijem teologije v ljubljanskem bogoslovju v letih 1821–1825 pa misijonar F. I. Baraga. Za duhovnika je bil posvečen leta 1825 v Ljubljani. Zatem je bil kaplan v več slovenskih krajih, ekspozit v Trbojah, vojaški kurat 17. pešpolka v Italiji in nato dlje časa župnik v Kranjski Gori. Leta 1867 je bil imenovan za kanonika in leta 1869 za prošta novomeškega kapitlja ter to funkcijo opravljal do smrti leta 1881.

Slovel je kot izjemen cerkveni govornik ter svoje pridige objavljal, objavljene pa so bile tudi postumno. Leta 1850 je izdal knjižico Kerščanski nauk od božjih lastnosti.  Zlasti med službovanjem v Kranjski Gori se je zanimal za lokalno cerkveno zgodovino in svoje prispevke objavljal v Novicah in Zgodnji danici. Svoje spomine na pesnika Prešerna pa je tik pred smrtjo sporočil prešernoslovcu Tomu Zupanu.

V novomeškem kapitlju je kot kanonik in zatem kot prošt uredil kapiteljski arhiv ter znatno obogatil knjižnico. Skrbel je tudi za stavbno dediščino kapitlja, mdr. je dal narediti male stopnice, ki povezujejo nekdanjo Križatijsko ulico s kapiteljsko cerkvijo.

Za svoje delo je  leta 1876 prejel red železne krone 3. stopnje in tako postal vitez. V Semeniški knjižnici v Ljubljani so ohranjeni dva zvezka njegovih pridig ter kateheze o četrti božji zapovedi.

Njegov pranečak je bil slovenski pravni zgodovinar Sergij Vilfan.