VILAR , Anton

Verjetno prvi (poklicni) logaški fotograf Anton Vilar (III.) se je rodil v Šentjakobu (Sv. Jakobu) ob Savi (zdaj severno predmestje Ljubljane) organistu in cerkovniku Antonu (II.) ter Mariji (r. Sonc). Orglarsko šolo Cecilijinega društva v Ljubljani (1877-1944) je med leti 1897–1900 obiskoval pri prof. Antonu Foersterju (avtor opere Gorenjski slavček, ki je bil tam (prvi) ravnatelj kar 32 let) in jo končal l. 1901.

Leta 1903 je bil organist v Vačah (do požara 14. avg. 1903). Tega leta se je preselil v Dolnji Logatec in istega leta v cerkvi sv. Nikolaja zamenjal organista in zborovodjo Matijo Križaja. Bil je izvrsten organist, skladatelj in zborovodja z absolutnim posluhom. Poleg tega je bil tudi občinski tajnik, cerkovnik in ugleden esperantist. Približno 8 let je vodil tudi tamburaški zbor »Sloga«. Ob 30-letnici Bralnega društva in Požarne straže v Dolenjem Logatcu je Katoliško prosvetno društvo Dolenji Logatec leta 1908 pod Šteklovim kozolcem (za spominsko kapelico padlim v 1. sv. vojni) uprizorilo Finžgarjevo dramo Naša kri. Slavnost je popestril nastop tamburaškega zbora »Sloga« in mešanega cerkvenega pevskega zbora pod vodstvom Antona Vilarja.  Z glasbo, zlasti zborovodstvom in z vodenjem posameznih inštrumentalnih skupin se je Vilar ubadal še do 1913. leta. Skladbo za mešani zbor V mraku (po besedilu Simona Gregorčiča) je posvetil »Slavni „Glasbeni Matici” v Ljubljani!«. Pomembnejše pa so njegove cerkvene skladbe. A. Foerster, urednik glasb. priloge Cerkvenega glasbenika (CG), mu je objavil pesmi: Pred sv. obhajilom (1904), O Jezus, sladka mana (1904) in Očiščenje Device Marije (1906). V CG je 1940 izšla tudi Velikonočna (Skalovje groba) v B-duru za mešani zbor in zvonove v Gočah (d, f, g, a), posvečena zvonoslovcu I. Mercini. V samozal. je 1907 izdal zbirko svojih 12 mašnih pesmi, 1940 pa Šest blagoslovnih pesmi (Tantum ergo, V zakramentu, …). V rokopisu je ostalo nad 100 skladb (npr. Sveta noč, Vidi aquam, idr.) med njimi ofertoriji, graduali, komunije in tantum ergo ter 2 latinski maši. O Vilerjem opusu je ob drugi zbirki zapisal Stanko Premrl (skladatelj današnje državne himne): »Kot cerkveni skladatelj se drži strogo cerkvenega ustaljenega in umerjenega sloga, ki pa je v glasovih dokaj razgiban in živahno figuriran. Vsaka skladba je enotno in dosledno zložena. Vse so dobro pevne, hvaležne, slovesne« (CG 1940, 158).

Velja za začetnika fotografije na Logaškem. Fotografsko obrt je imel od l. 1907. Leta 1922 se je z družino preselil v Vipavo, kjer je bil tudi organist in poklicni fotograf. Družil se je s tamkajšnjimi veljaki. Leta 1923 se je zaradi fašističnega pritiska na Slovence v takratni italijanski Vipavi vrnil v Logatec. Od leta 1933 pa do smrti se je posvečal izključno fotografiji. Že takrat se je s fotografijo ukvarjal tudi njegov sin (sicer multiinštrumentalist) Anton (IV.) – Tajči (1910 – 1988), ki je kasneje po očetu prevzel atelje in obrt.  Vilar je mojstrsko retuširal fotografije, kar so še posebej cenile ženske. Vilarjev fotografski opus je izjemen (obsega tudi fotografije na steklu). Obstajajo fotografije, ki jih je za časa okupacije naše domovine posnela italijanska vojska in menda razvila v Vilarjevem ateljeju. Problem je pa, ker je mnogo fotografij razpršenih pri različnih lastnikih, pa tudi, ker se za nekatere fotografije niti ne ve, ali jih je posnel Anton Vilar (III.) ali njegov sin Tajči, ki je fotografiral tudi že pred 2. sv. vojno.