VAUHNIK, Vladimir

Šolal se je na klasični gimnaziji in kasneje vojaški realni gimnaziji v Mariboru (1911‒1914). Potem je odšel na šolanje na Terezijansko vojaško akademijo na Dunaju, a je bil kmalu vpoklican v vojsko, kjer je služil kot poročnik 17. pehotnega polka. Proti koncu vojne je padel v italijansko ujetništvo, po sklenitvi premirja je pobegnil v domovino. Leta 1919 je kot Maistrov borec sodeloval v bojih za severno mejo na Koroškem.

Po prestopu v vojsko Kraljevine SHS je šolanje nadaljeval v Beogradu, sprva na Višji šoli vojne akademije (1921‒1923) in nato v Generalštabni pripravnici (1923‒1925). Kot perspektiven oficir je bil poslan tudi na izpopolnjevanje v Francijo (specialna vojaška šola Ecole de Guerre v Saint-Cyru) in Veliko Britanijo (generalštab britanske vojske). Potem je kot načelnik štaba divizije služboval v Novem Sadu, Skopju in Sarajevu. Zraven vodenja oddelka za urjenje vojaških enot v starojugoslovanskem generalštabu je poučeval strategijo in taktiko na generalštabni šoli v Beogradu, načrtoval in vodil je vojaške manevre ter pisal knjige in razprave iz vojaške stroke. Leta 1935 je postal polkovnik in naslednje leto načelnik štaba Drinske divizije.

Leta 1937 je bil imenovan za jugoslovanskega vojaškega atašeja v Berlinu. Tam je vzpostavil široko vohunsko mrežo, s pomočjo katere je dostopal do številnih strogo varovanih informacij Tretjega rajha. Še pred začetkom vojaških operacij je uspel izvedeti za večino Hitlerjevih vojaških načrtov, med drugim tudi za napad na Sovjetsko zvezo in Kraljevino Jugoslavijo (1941). Po bombardiranju Beograda ga je aretiral Gestapo, ki si je prizadeval odkriti njegove zveze v nemškem vojaškem vrhu. Ker so Nemci ocenili, da bi jim lahko koristil pri obveščevalnem delu, je bil poslan v Zagreb z nalogo, da bi pomagal pri formiranju vojske Neodvisne države Hrvaške (NDH). Zaradi tega mu je jugoslovanska vlada v Londonu odvzela častniški čin. V Zagrebu je v sodelovanju z britansko obveščevalno službo Secret Inteligence Service (znana tudi pod imenom MI6) začel snovati obveščevalno mrežo BBZ. Novembra 1941 je glavnino njenega delovanja prenesel v Ljubljano (zraven Ljubljane sta bili pomembni središči še Zagreb in Trst). BBZ je zbirala in analizirala občutljive informacije, ki so zanimale različne tajne službe, verjetno pa je njeno delovanje najbolj koristilo zahodnim zaveznikom.

Vauhnik je že konec leta 1941 zavrnil sodelovanje z Osvobodilno fronto. Kot nasprotnik partizanskega gibanja je začel sodelovati z leta 1942 formirano Slovensko zavezo, kjer se je hitro uveljavil. Postal je član Vojnega sveta, ki naj bi vodil operacije vseh protipartizanskih enot (četnikov in vaških straž). Vključil se je v oborožene sile jugoslovanske emigrantske vlade pod vodstvom Draže Mihajlovića (Jugoslovanska vojska v domovini (JVvD) oziroma četniki, v Sloveniji imenovani plavogardisti – prizadevali so si za ohranitev jugoslovanske monarhije), kjer je deloval pod psevdonimom general Račić. Leta 1944 je postal namestnik poveljnika slovenskega dela JVvD s činom brigadnega generala.

Leta 1944 so Nemci razkrinkali obveščevalno mrežo BBZ v Zagrebu in Ljubljani. Zaradi sodelovanja z zahodnimi zavezniki je Gestapo aretiral več poveljnikov JVvD. Vauhnik se je aretaciji izognil in pobegnil v Švico. Tam je skušal pri emigrantskih politikih in zaveznikih doseči zavezniško izkrcanje na Jadranu ter preprečiti komunistično prevlado v Sloveniji. V Švici je spisal svoje spomine ter več literarnih del. Leta 1947 je emigriral v Argentino. V Buenos Airesu se je zaposlil kot tovarniški uradnik (1948) in hkrati pomagal slovenskim emigrantom.

Kot vojaški in obveščevalni strokovnjak je napisal številne strokovna dela. Za generalštab Vojske kraljevine Jugoslavije je pripravil študijo o gverilskem vojskovanju. Njegovi spomini so zapisani v knjigah Nevidna fronta (Argentina, 1965) in Pod krinko (2017). Slednja je izdana v dveh zvezkih z naslovoma Na preži za Hitlerjevimi načrti (o njegovem delovanju v Berlinu) in Med izdajalci, vohuni in junaki (o delovanju obveščevalne mreže BBZ). Preizkusil se je tudi v leposlovju. V nemščini je napisal roman Der Partisane Andreas (Partizan Andrej), ki je ostal v rokopisu.