Vanja PEGAN

Starša Edita in oče Leander Pegan sta prišla v Piran, rojstni kraj očetove mame, jeseni leta 1963. Oba sta bila učitelja, mama razrednega pouka na piranski osnovni šoli, oče pihal in trobil v glasbeni šoli, ob tem pa tudi kapelnik pihalnega orkestra. Leta 1965 se jima je rodila hčerka Katja in čez dobro leto in pol sin Vanja.
Osnovno in glasbeno šolo je obiskoval v Piranu, družboslovno gimnazijo v Kopru, v Ljubljani je študiral primerjalno književnost. Med letoma 1989 in 1996 je v Glasbeni šoli v Sežani in Komnu poučeval klasično kitaro in nauk o glasbi ter komponiral scensko glasbo za gledališke uprizoritve v Primorskem dramskem gledališču (Jajce, Pobegli robot, Vida Grant, Čudežni kamen, Mali princ), Mestnem gledališču ljubljanskem (Avdicija, Pahljača), Cankarjevem domu in Gledališču Helios (Brigade lepote) ter gledališču Glej (Don Lorenzo).
Pisati je začel kot srednješolec. Bil je tudi urednik gimnazijskega literarnega glasila Ogledalo. Dokončno si je izbral pisateljsko pot leta 1996, kitaro pa od takrat poučuje honorarno na Skupnosti Italijanov »Giuseppe Tartini« v Piranu (Comunità degli Italiani »Giuseppe Tartini« di Pirano). Leta 2002 je postal član Združenja književnikov Primorske. Leta 2003 je pridobil status pisatelja, samozaposlenega v kulturi.
Piše za otroke in odrasle. V sodelovanju z akademsko slikarko Fulvio Zudič je izdal slikanice Citronček in Giovanin, Mesto 2000 in Tonin. Vse tri so večjezične. Prva je bila nagrajena na 3. Mednarodnem natečaju za izvirno ilustrirano pravljico v Bordanu v Italiji (1999). Slikanico Tonin je Mednarodna mladinska knjižnica (Internationale Jugendbibliothek) v Münchnu uvrstila v izbor najboljših mednarodnih otroških in mladinskih knjig v letu 2010, s tem pa tudi na razstavo in v katalog. Tako je slikanica Tonin dobila prestižen naslov/nagrado The White Ravens 2010. Za otroke je napisal tudi gledališki igri Trije oslički in kozica Rozica ter Lučka in najlepše darilo. Obe sta doživeli več odrskih uprizoritev, gostovali sta doma in v tujini.
Odrasle je najprej očaral z zbirko kratkih zgodb Kopanje mornarjev v topli vodi. Sledila sta romana Čoln ter Pisatelj, Adam in pilot, nato kratke zgodbe v knjigi Nebo davnega poletja, roman Potovanje na začetek poti in kratke zgodbe, združene pod naslovom Štiri morske milje. V zadnjih letih je objavil predvsem pesniške zbirke, in sicer Vsaj za pesem odmaknjen od tega sveta, V nevihtni kapljici nad mestom samevam, Te zabrisan v odsevu objamem čez pas in Pobočja.

Izidi Peganovih knjig med bralci in recenzenti ter literarnimi kritiki nikoli ne ostanejo neopaženi.Na slovenski literarni zemljevid je umestil Piran in slovensko morje. »S Peganovo prozo v slovensko književnost vstopita morje in obmorsko mesto v tolikšni meri kot še nikoli prej«. (Tucovič V., 2010)»Njegov slog pisanja je subtilen, prodoren in izpoveden ali drugače povedano, Vanjino pisanje je barvito, melodično in poetično. Kar čuti, zna ubesediti. Je mojster opisovanja podrobnosti in zanimivih besednih zvez, prepletanja preteklosti in sedanjosti ter nostalgije in optimizma. Ob pozornem prebiranju njegovih del ne moremo spregledati njegove tenkočutne kritičnosti do nesmiselnih vrednot današnje družbe in vèdenja, da potrebujemo za osmišljeno življenje nekaj več kot le goli materializem in potrošništvo«. (Petaros Kmetec K., Juh M., 2012)

Objavlja v različnih literarnih revijah. Od leta 2009 je Vanja Pegan predsednik in soustanovitelj literarnega društva in založbe Društvo Knjižni krog.