VALENTINČIČ, Jože

Frančiška Torkar in Anton Valentinčič sta se z osmimi otroki preživljala na kmetiji v Podbrdu. Jože je bil drugi najmlajši.

Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju od leta 1932–1937, gimnazijo in licej v Gorici 1937–1941 in v Vidmu 1941–1945.
Na ljubljanski univerzi je študiral pedagogiko, občo psihologijo in logiko 1947–1951 ter v letih 1974–1976 opravil podiplomski študij.

Njegova poklicna pot se je pričela s poučevanjem na osnovni šoli v Stržiščah, nato je bil vzgojitelj v domu Ivana Cankarja v Ljubljani od leta 1947–1951, profesor in šolski nadzornik na učiteljišču v Tolminu 1952–1955, ravnatelj in šolski nadzornik na učiteljišču v Kopru 1955–1959. Od 1959. leta je služboval v Ljubljani kot vodja področja pri okrajni ljudski univerzi do 1960. leta, nato je bil svetovalec pri Zvezi delavskih univerz Slovenije od leta 1960–1969, ter vodja sektorja za izobraževanje odraslih pri zavodu SRS za šolstvo 1969–1979, kasneje pa je bil urednik in direktor ČZP Prosvetni delavec.

V prvem obdobju poklicnega delovanja se je posvetil predvsem vzgoji in izobraževanju mladih, prizadeval si je za uveljavljanje sodobnih oblik, metod in odnosov pri delu z mladino in odraslimi. Po letu 1959 se je osredotočil na izobraževanje odraslih, od leta 1979 pa zaznamuje njegovo delo strokovno publiciranje. Je avtor številnih knjig in strokovnih člankov, ki jih je objavljal v revijah Andragogija (Zagreb), Vzgoja in izobraževanje, Sodobna pedagogika, Naši razgledi, Prosvetni delavec.

Imel je več funkcij v strokovnih, samoupravnih in družbeno političnih organizacijah. Aktivno se je udeleževal kongresov andragogov 1969 leta v Zagrebu, 1973 v Beogradu, 1980 v Skopju.

Leta 1974 je bil odlikovan z redom dela s srebrnim vencem, 1986. pa je prejel Žagarjevo nagrado.

Pokopan je na Žalah v Ljubljani.