Valentina KOBE

Rojena je bila kot najmlajši otrok v premožni in ugledni družini veleposestnikov Grošljev na Dobju v Poljanski dolini. Ker je bila Valentina zelo bister otrok, so učitelji predlagali, da nadaljuje šolanje na ljubljanski realni gimnaziji. Med sošolci je spoznala tudi svojega bodočega moža, bodočega arhitekta Borisa Kobeta z Dolenjskega. Želela si je študirati medicino, a se tja ni mogla vpisati, ker se na realki ni učila latinščine. Zato se je sprva vpisala na umetnostno zgodovino, poslušala predavanja Izidorja Cankarja, se učila latinščino in ob tem vseeno obiskovala medicinska predavanja ter se nato vpisala na ta študij. V Ljubljani je končala štiri semestre nepopolne medicinske fakultete in opravila prvi rigoroz. Kot ena redkih žensk je po opravljenem rigorozu nadaljevala študij medicine v Innsbrucku in ga leta 1929 končala z odliko. Tam se je precej družila z bodočim ljubljanskim ortopedom in fiziatrom dr. Bogdanom Brecljem, s katerim sta vse življenje ostala prijatelja.
Želela je postati ginekologinja, pa v tistih, ženski še nenaklonjenih časih, tega mesta ni mogla dobiti. Zato se je že leta 1929 zaposlila kot pomožni asistent na ljubljanski prosekturi, iz katere so se razvili anatomski, patološki in sodnomedicinski inštitut. Kmalu zatem je postala asistentka profesorja Janeza Plečnika, takratnega predstojnika anatomskega inštituta. Specialistični izpit je opravila leta 1934 v Beogradu. Bila je odlična anatomka, natančna in delovno zavzeta, sodelovala je pri pripravi številnih anatomskih preparatov, didaktičnih pripomočkov za pouk anatomije, zato je bila leta 1938 kot prva Slovenka imenovana za docentko na ljubljanski univerzi in je prevzela tudi pedagoško delo s študenti. Po smrti doktorja Plečnika je v decembru 1940 prevzela vodstvo anatomskega inštituta v Ljubljani.
Težka leta so nastopila med drugo svetovno vojno, ko je Univerza prenehala delati, z njo pa tudi anatomski inštitut. Dr. Kobetova je bila naklonjena zdravniški podpori partizanskemu boju, sama pa se tega ni mogla udeležiti, saj je bila noseča. Rodila je dvojčici, od katerih je ena pri devetih mesecih umrla, mož pa je bil interniran v Dachau. Med vojno je delala na ljubljanski prosekturi in tam dočakala konec vojne, vrnitev moža in ponovno vzpostavitev dela na anatomskem inštitutu.
Leta 1945 je bila imenovana za izredno profesorico in je sprva skupaj s kolegom Milanom Cundrom opravljala pedagoško delo s 300 študenti v generaciji, nakar je ob kominformističnem pogromu in Cundrovi aretaciji na božični večer 1948 ostala z množico študentov sama vse do leta 1960! Ta čas je bila na preizkusu njena trdnost: zdrava kmečka natura, prislovična gorenjska trma in organizacijski talent so ji ob zaščiti kolegov, akademikov Bogdana Breclja in Janeza Milčinskega, zelo pomagali. V času vodenja anatomskega inštituta je prof. Kobetova skrbno izbirala mlade sodelavce, jih usmerjala v različna subspecialna področja, s katerih so doktorirali in postali asistenti in učitelji. Med njimi so bili: Anton Širca, Maja Velepič, Alenka Dekleva in Ivan Franc Lenart.
Prof. Kobetova je veliko predavala, pa ne le medicincem in stomatologom, ampak tudi medicinskim sestram (zanje je napisala učbenik anatomije in patologije), študentom Tehnične fakultete in Pedagoške akademije. S profesorjem Širco je izdelala didaktične filme. Delo, ki pa njeno ime ohranja živo tudi med sodobnimi generacijami medicincev in zdravnikov, je učbenik anatomije, ki ga je leta 1966 s sodelavci izdala v petih zvezkih in je do danes doživel veliko ponatisov. Z njim je pomembno sooblikovala slovensko anatomsko izrazoslovje.
Prof. Kobetova je bila tudi vodilni jugoslovanski anatom, pobudnica nastanka Zveze anatomov Jugoslavije, njena predsednica in častna članica. Inštitut za anatomijo edine slovenske medicinske fakultete je vodila polnih 23 let do upokojitve leta 1971. Leta 1968 je postala redna profesorica, nato tudi zaslužna profesorica ljubljanske univerze.