Ko se je leta 1915 začela vojna, je morala družina Hinka Uršiča zbežati v begunstvo. Najprej so odšli v Breze na Koroško, za tem pa v Radovljico. Hinko Uršič je po končani škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani šolanje nadaljeval na ljubljanski univerzi: študiral je geografijo, zgodovino in sociologijo. Leta 1937 je diplomiral in se odpravil na dvoletno služenje vojaškega roka. Svojo poklicno pot je začel leta 1939 na meščanski šoli v Mežici, leta 1940 je bil premeščen na gimnazijo v Ljubljano, tam pa je ostal samo eno leto, saj je aprila 1941 padel v nemško ujetništvo in bil izročen Italiji kot vojni ujetnik. Po drugi svetovni vojni je kratek čas delal na gimnaziji na Ptuju, za tem na slovenskem učiteljišču v Portorožu (1946-1948), nazadnje pa se je ustalil v Tolminu, kjer je do upokojitve (1979) poučeval na učiteljišču in gimnaziji. Sodeloval je pri ustanovitvi muzejev v Tolminu in Trenti, aktivno pa se je vključil tudi v delo tolminskega planinskega društva, ki mu je podelilo več priznanj in nagrad, med drugim zlato in srebrno značko PZS. Hinko Uršič je avtor več člankov in prispevkov.
Izbor del:
Dolina Soče, 1982
Članki in prispevki:
Zgradili smo kočo, 1997
Gibanje prebivalstva na Tolminskem, 1975
Kratek oris življenja in dela akademskega slikarja Rudija Kogeja, 1975
Bovško, 1975
Pogled v preteklost, 1956
Soška podružnica SPD, 1956
Muzej za Tolminsko v Tolminu, 1956
Politična organizacija na Tolminskem v času NOB, 1956
Simon Rutar, 1956
Primorski slovenski biografski leksikon, 16. snopič, Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1990, str. 133-134
J. Kunaver: Profesor Hinko Uršič – osemdesetletnik, Geografski vestnik. letn. 63 (1991), str. 172-174
M. Rozman: Hinko Uršič : vseved o Soški dolini, Primorska srečanja, št. 123 (1991), str. 681
J. Dolenc: In memoriam: Hinko Uršič, Planinski vestnik, št. 12 (december 1994), str. 554
S. Ilešič: Prof. Hinko Uršič – šestdesetletnik, Geografski vestnik, letn. 43 (1971), str. 196
