UKMAR, Jakob

Slovenski javnosti je tržaški duhovnik Jakob Ukmar znan predvsem kot bojevnik za narodne pravice slovenske manjšine v času fašizma, kot teolog, avtor Mariologije in Eshatologije, r. na Opčinah pri Trstu železn. čuvaju Simonu in Mariji r. Šušteršič (oba iz Sežane), u. v Škednju pri Trstu. Po osn. šoli 1884–90 na Opčinah ter nem. gimn. 1890–8 v Trstu je 1898–902 študiral bogoslovje v Gorici, 1901 bil ord., 1902–6 kaplan v Rojanu, 1906–10 žup. upravitelj v Ricmanjih, istočasno 1907–10 tudi kaplan pri Starem sv. Antonu (Trst), 1911–3 ravnatelj škof. konvikta v Trstu, 1913–9 tu prof. verouka na drž. gimn.; 24. maja 1917 bil prom. na Dunaju z dis. iz teol. Doctrina d. Thomae Aquinatis de spe theologica; v l. 1919–22 je bil ravnatelj bogoslovja v Škednju, po drž. upokojitvi 1923 do smrti služboval pri škof. ordinariatu in pomagal pri duhovn. opravilih.

V l. 1902–19 je U. narodno in versko mnogo delal: 1904–8 izdajal in ur. polmesečnik Družin. prijatelj, 1908–9 izdajal tednik kršč. soc. stranke Zarja, bil preds. Katol. tiskovnega društva od ustan. l. 1907, vodja SLS za Trst in Gor. od ustan. 1909, ravnatelj dij. škofij. konvikta 1911–3 in katehet na drž. gimn. v Trstu 1913–4. Z nar. prosv. delom je povezana U-jeva napisana pastoralna naloga o širjenju dobrih knjig (gl. Folium dioec. 1904, 143), njeg. zavzemanje za tisk ter uspešen poseg v ricmanjske dogodke, za kar je bil pooblaščen od trž. škofa F. Ks. Nagla. Po izbruhu vojne 1914 je bil zaradi slov. prepričanja oblastem sumljiv in več mesecev zaprt na lj. gradu, po izpustitvi pa si je izprosil štud. dopust (1915–7) na Dunaju, kjer je pripravljal disertacijo, bil medtem (1916) imenovan za izpraševalca pri žup. izpitih (po vrnitvi z Dunaja vsaj do 1941 opravljal to funkcijo), 1918 pa je obiskal Lj., ko se je udeležil misijon. zborovanja. Med 1918–45, ko je Trst zasedla It., je mnogo manj javno in polit. nastopal: 1919–24 je z I. Tulom vodil škof. zasebno bogoslovno šolo za begunce, ki se pregnani v Stično še niso mogli vrniti v Gorico; predaval na duhovn. zborovanjih, predvsem pa bil močan opornik duhovnikom in vernikom. V času vse ostrejšega fašist. divjanja proti Slov. je javno nastopil proti zatiranju, zato so ga šteli fašisti med svoje najnevarnejše nasprotnike. U. je tudi urejal latinsko pisani škofij. list Folium dioeces. in uspel ohraniti rubriko z obvestili, namenjenimi vsem vernikom, v ital., hrv. in slov. jeziku (po Fogarjevem odstopu 1936 ves list samo v it.); v obd. 1940–60 sodeloval pri pokrajin. cerkv. sodišču v Benetkah, kjer se je seznanil s poznejšim papežem Janezom XXIII, ter dosegel: a) da je ta preprečil preveč nacionalist. naslov za novo Marijino c. na Vejni nad Trstom; b) v papeževi okrožnici Pacem in terris 1963 je na U. pobudo obj. odstavek o varstvu in pravicah nar. manjšin.

Po 1945 je U. spet vodil slov. in hrv. duhovnike v boju za večje pravice materinega jezika: 1946 je v njihovem imenu sestavil Gravamina cleri slavi; ko je v imenu škofa Santina 1947 birmal v istr. župnijah, je bil namesto njega deležen fizičnega obračunavanja v Lanišču; imel referat na medn. mariološkem kongresu v Rimu 1954; za trž. škofijo je v času sinode 1959, kot odličen latinist in cerkveni pravnik, formuliral posamezne člene ter imel lat. sklepni govor. U. je napisal knjige šele v visoki starosti: Naša daritev (Trst 1951); Zadnja večerja (Trst 1954); Tržaška sinoda (Trst 1962); Kratka zgodovina vesoljnih cerkvenih zborov (Gorica 1963); Nauk o božji Materi ali Mariologija (Gorica 1969); Nauk o poslednjih rečeh ali eshatologija (Škedenj pri Trstu 1972). V njegovi rokopisni zapuščini so ostali Svetopisemski prispevki k litanijam Jezusovega srca, ok. 3000 govorov, dnevniki idr. zapiski (hrani U-jev dom, Škedenj pri Trstu).
Vsestransko izobražen v bibličnih vedah, klas. in orient. jezikih, klinopisu in astronomiji ter vztrajen borec za naravne in verske pravice slov. naroda, je U. ostal javnosti izven trž. škofije manj znan. Le malo je bilo do sedaj napisanega o njegovi bogati in izredno razvejani dejavnosti v obdobju habsburške monarhije in o njegovi vlogi pri oblikovanju danes že pozabljenega tržaškega krščansko socialnega gibanja. Avstrijsko obdobje (1878-1918) pa je pomembno tudi zato, ker so se v tem času razvile temeljne poteze njegovega svetovnega nazora, ki ga je potem sicer prilagajal raznim zgodovinskim okoliščinam, njegovih bistvenih lastnosti pa ni več spreminjal. Tudi kasneje so ga mnogi označevali za »Avstrijca«, tenkočutnega poštenjaka ter človeka reda in avtoritete.