Napredno iskanje
sl
sl
Pisava
100%
125%
150%
200%
Barve
Privzete barve
Visok kontrast
Obrnjene barve
Črno belo
Kazalec
Resetiraj

UKMAR, Anton

UKMAR Anton
Foto: Arhiv knjižnice

Foto galerija

Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju (1907-1912), nato opravil 2 razreda meščanske šole v Trstu (1912-1914), do leta 1917 je priložnostno delal na domačem posestvu in gradu Miramar, nato služboval pri železnici na Tržaškem (1917-1926), tu začel leta 1917 sodelovati v delavskem gibanju, postal član Zveze komunistične mladine Italije (1921), leta 1926 pa Komunistične partije Italije (KPI), potem bil istega leta kot mnogi Slovenci službeno premeščen v Genovo, naslednje leto (1927) pa aretiran in odpuščen iz službe.
Po navodilu CK KPI je sodeloval v akcijah narodnih revolucionarjev na Tržaškem in jih pridobival za enotno protifašistično fronto. Avgusta 1929 se je pred ponovno aretacijo umaknil v Ljubljano, odšel še istega leta v Pariz, kjer je pri CK KPI sodeloval v nacionalni komisiji ter pri glasilu KPI in KPJ Delo. Leta 1931 je bil delegat na 4. kongresu KPI v Kölnu, 1931–1932 je pomagal obnavljati partijske organizacije v Italiji, med leti 1932–1934 je obiskoval 1-letni tečaj leninske šole s politično prakso v tovarni Egorovo v Leningradu, od 1934–1936 pa komunistčno univerzo za ekonomsko–politične vede (KUNMZ) v Moskvi.
Leta 1936 ga je KPI poslala v Španijo: tu je bil sodelavec pri organizaciji obveščevalne službe ter politični komisar oddelka protiobveščevalne službe republikanske armade med špansko državljansko vojno; 1938–1939 šef personalne službe v mednarodni brigadi (12. mednarodna brigada »Giuseppe Garibaldi«) in komisar čete mitraljezcev v bojih na Ebru; delal v oddelku za kadre pri KP Španije. Po umiku republikanske vojske 1939 je bil februarja 1939 interniran v taborišču Argelés (Francija), od marca 1939 do konca 1940 inštruktor pri odporniškem gibanju proti italijanskemu okupatorju v Etiopiji, 1941 se je vrnil v Pariz, bil aretiran, interniran (Verenet d’Ariège) in zaprt (Castres) do pobega 1942, ko se je posvetil organizaciji partizanskih odredov v južnih francoskih provincah. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil poslan v Ligurio, tu postal član odbora za narodno osvoboditev, organizator partizanskih čet, 1944 komandant 6. operativne cone v severni Italiji, 1945 komandant Genove s provinco; ker je Genovo aprila 1945 osvobodil z enotami odporniškega gibanja, je postal njen častni meščan.

Junija 1945 se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je delal na raznih funkcijah: bil je član izvršnega komiteja KPS in odbornik slovensko-italijanske antifašistične unije (SIAU) za Julijsko krajino; 1947 izvršnega komiteja KP STO ter predsednik odbora OF za STO in Zveze partizanov. Leta 1954 se je za stalno naselil v Kopru, kjer je bil tudi član raznih družbeno političnih organizacij.
Ob koncu življenja je delal to, česar kot otrok ni maral – obdeloval zemljo. Leta 1981 so mu v Kopru odkrili doprsni kip. Po njem se imenuje tudi ena izmed koprskih osnovnih šol.

Odlikovanja:
Partizanska spomenica (1941)
Red bratstva in enotnosti s srebrnim vencem (1949)
Red zaslug za ljudstvo s srebrnimi žarki (1949)
Red bratstva in enotnosti z zlatim vencem (1968)
Red za hrabrost (1951)
Red republike s srebrnim vencem (1961)
Red republike zlatim vencem (1970)
Častni občan Genove in Kopra

Kacin-Wohinc, M.: Ukmar, Anton (1900-1978), v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv.,Ljubljana 1982.
Bradaškja, R.: Revolucionar Miro, Trst 1981.

Avtor/-ica gesla: Peter Štoka, Knjižnica Koper
Datum prvega vnosa: 13. 3. 2019 | Zadnja sprememba: 27. 8. 2020
Prijavi napako