UČAKAR, Martin

Izobraževalno pot je začel na Osnovni šoli Breg na Ptuju. Po končani nižji gimnaziji na Ptuju (1953) ga je pot vodila v Ljubljano, kjer je maturiral na Tehniški srednji šoli (1957). Po maturi je nekaj let nabiral delovne izkušnje, leta 1964 pa se je odločil za študij na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, kjer je leta 1967 diplomiral. Med služenjem vojaškega roka (1958‒1959) je opravil še šolo za rezervne oficirje, leta 1985 pa je v Centru za usposabljanje vodilnih delavcev pri Gospodarski zbornici Slovenije na Brdu uspešno zaključil usposabljanje za vodilne delavce v gospodarstvu.

Prvo zaposlitev je dobil leta 1957 v Industriji kovinskih in lesnih izdelkov Ptuj, nato je delal kot konstrukter v Tovarni avtoopreme Ptuj (1959‒1961), leta 1961 pa se je zaposlil v Tovarni glinice in aluminija (TGA) v Kidričevem. Od tam je na predlog takratnega vodstva odšel na študij v Ljubljano (1964). Po končanem študiju je skozi celotno delovno dobo deloval kot direktor predvsem na področju izobraževanja odraslih ter v kovinskopredelovalni in avtomobilski industriji. Tako je bil najprej imenovan za direktorja Delavske univerze Ptuj (1967), kjer so takrat kot novost uvedli različna tematska predavanja na terenu z ustreznimi diaprojektorskimi prikazi. Kasneje je dve mandatni obdobji opravljal funkcijo direktorja Delavske univerze v Mariboru (1969‒1972, 1976‒1980). V tem času si je aktivno prizadeval za uspešno izvedbo novih projektov srednješolskega in višješolskega izobraževanja odraslih. Kot vodilni v tej izobraževalni instituciji in kot aktiven funkcionar Zveze delavskih univerz Slovenije je svoje izkušnje uspešno prenašal na ostale zaposlene na tem področju. Med letoma 1976 in 1977 je kratek čas kot zunanji sodelavec poučeval tudi v Gimnaziji Ptuj.

Leta 1972 je bil imenovan za direktorja Tovarne avtoopreme Ptuj (TAP). Leta 1975 se je TAP pod njegovim vodstvom združil s Sigmo Ptuj, podjetjem s podobnim proizvodnim programom in večinoma istimi poslovnimi partnerji. Nastalo je novo, veliko podjetje AGIS Ptuj. V času združitve je bilo v njem zaposlenih nekaj več kot 2000 delavcev. Učakar je podjetje vodil dve mandatni obdobji (1980‒1988). V tem času je AGIS uspešno sodeloval z mnogimi velikimi podjetji avtomobilske in kovinskopredelovalne industrije na področju Jugoslavije (Tovarna avtomobilov Maribor (TAM), Tehno-Impex Ljubljana, Fabrika automobila Priboj, Crvena zastava Kragujevac, Tvornica automobila Sarajevo, Tovarna za varjene cevi in sekcije 11. oktomvri Kumanovo) ter s številnimi uspešnimi podjetji iz tujine (BMW, Opel, Volkswagen, AKG, Kienzle, Graubremse, Škoda …). Podjetje je tudi uspešno širilo svojo dejavnost, saj so bile zgrajene nova lakirnica, gumarna in vzmetarna, s čimer so se proizvodne kapacitete in število zaposlenih bistveno povečali (okoli 2500 zaposlenih). V tem času je bil zgrajen tudi nov obrat za prehrano zaposlenih ter nekaj novih stanovanj.

Od leta 1989 do upokojitve leta 1995 je delal v strokovnem timu Poslovne skupnosti TAM Maribor in nato kot direktor v njeni pravni naslednici Oferta, d. o. o., Maribor.

Ves čas šolanja, študija in dela je aktivno deloval v družbenopolitičnih organizacijah, samoupravnih organih, v upravnih odborih in društvih. Med drugim je bil sekretar Osnovne organizacije Zveze komunistov Slovenije (ZKS) v TGA Kidričevo, član Okrajnega komiteja ZKS Maribor, Medobčinskega sveta ZKS Maribor, bil je podpredsednik Zveze delavskih univerz Slovenije, imel je različne funkcije v Plenumu kovinske industrije pri Gospodarski zbornici Slovenije in Jugoslavije, bil je član izvršnega odbora Poslovnega združenja Tehnoimpex Ljubljana in izvršnega odbora Kreditne banke Maribor, podružnice Ptuj, predsednik Avto moto društva Ptuj in podpredsednik Aerokluba Ptuj. Vrsto let je kot rezervni oficir aktivno deloval tudi v Teritorialni obrambi. Leta 2000 je bil izvoljen za predsednika ptujskega odbora Združenja seniorjev menedžerjev Slovenije.

Odlikoval ga je tudi sočuten odnos do ljudi v stiski. To se je pokazalo konec šestdesetih let, ko je pomagal družinam iz Češke, ki so se zaradi političnih razmer po zatrtju praške pomladi umikale iz domovine. Podobno solidarnost je pokazal tudi v devetdesetih letih, ko je sodeloval pri nastanitvi družin z otroki z območij nekdanje Jugoslavije, ki so bežale pred vojno.

V prostem času se je rad posvečal branju in ribolovu, v mladih letih pa je bil nekaj časa dejaven kot nogometaš pri Nogometnem klubu Drava na Ptuju.