TOROŠ, Mihael

Rodil se je očetu Francu in materi Katarini (roj. Grudina), osnovno šolo je obiskoval v Medani, v Gorici državno gimnazijo in malo semenišče (maturira 1906), nato pa je vstopil v bogoslovno semenišče.

Leta 1909 ga je nadškof Frančišek Sedej posvetil za duhovnika. Prvo službo je opravljal kot župnik v Dornberku in Braniku, potem pa je hudo zbolel (1914), zaradi česar se je zdravil v Gorici, na Češkem in na Dunaju. Ker se zaradi prve svetovne vojne ni mogel vrniti domov, je začel na Dunaju študirati civilno pravo, po vojni je nadaljeval s študijem cerkvenega prava v Rimu. Leta 1921 je doktoriral in se vrnil v Gorico v nadškofijo.

Nadškof Sedej mu je dodelil številna odgovorna delovna mesta v cerkveni upravi. Zaradi izjemnega poznavanja cerkvenega prava je bil vpet tudi v dela cerkvenih sodišč. Veliko časa je posvetil bogoslovni šoli, kjer je poučeval. Objavil je nekaj krajših znanstvenih razprav s cerkvenopravnega področja, ki so izšle v listu Folium Ecclesiasticum med letoma 1928 in 1934. V obdobju fašizma je obsojal zatiranje slovenske manjšine, zlasti pri rabi slovenskega jezika. Nasprotoval je pregonu slovenskih kapucinov iz Gorice, zato so mu odvzeli soglasje za poučevanje cerkvenega prava (in s tem tudi dohodek), prejel je policijski opomin in svarilo.

Po drugi svetovni vojni je nova meja razdelila ozemlje Goriške nadškofije med dve državi. V iskanju rešitev so dr. Toroša jeseni 1947 prestavili v Poreč kot apostolskega upravitelja Poreško-puljske škofije, že kmalu pa so mu poverili tudi upravljanje jugoslovanskega dela Goriške nadškofije. Veliki in oddaljeni ozemlji sta delo močno otežili, zato je zaprosil za razrešitev nalog v Istri. V Frančiškanskem samostanu na Kostanjevici so uredili primeren prostor za sedež novoustanovljene apostolske administrature v Novi Gorici in dr. Toroš se je na Kapelo preselil poleti leta 1950.

Tu si je zadal dva cilja, ustanovitev malega semenišča in verskega lista; obojega v Sloveniji še ni bilo. Malo semenišče je ustanovil v Vipavi leta 1950, po preureditvi prostorov je začelo delovati leta 1952. Kmalu so sprejemali tudi dijake od drugod, ne le goriških. Od leta 1952 je dvakrat na mesec izdajal verski list Družina (izhaja še danes). V novi državi se je zavzemal za ureditev odnosov z državo, za svobodo poučevanja krščanskega nauka ter spoštovanje verske svobode. Pomagal je pri obnovi in pozidavi cerkev, ki so bile med vojno porušene. Njegova je tudi zasluga, da zvonov iz domače Medane niso pretopili v topove.

Umrl je na Kostanjevici, pokopan je v grobnici za glavnim oltarjem v cerkvi na Sveti Gori.