Anton Torkar je končal šest razredov italijanske osnovne šole v Hudajužni, nato pa je delal na domači kmetiji do vpoklica v italijansko vojsko. Pri šestnajstih mu je umrl oče. Leta 1942 so Torkarja poslali na vzhodno fronto; boril se je ob reki Don, približno 170 kilometrov od Stalingrada. Ko se je fronta zlomila, so ga v Italiji vključili v Posebne bataljone. Osvoboditev zaveznikov je dočakal v Avellinu pri Neaplju, za tem pa je moral zanje delati v pomožnih delovnih enotah. Kmalu je pobegnil v pristaniško mesto Bari ter s prekomorskimi brigadami odšel v Split, kjer je sodeloval v NOB. Med leti 1949 in 1983 je delal v železarni na Jesenicah ter se izučil za poklicnega minerja.
Napisal je knjigo Beg iz pekla, v kateri opisuje dogodke iz vojne. Prvič jo je izdal leta 1987 v samozaložbi, že leto kasneje pa je knjiga doživela ponatis ter izhajala kot podlistek v Nedeljskem dnevniku. V knjigi je opisal svoje vojaško popotovanje od vpoklica do odhoda. Njegov stil je preprost, knjiga pa je zanimivo pričevanje vojaka, ki je bil le eden izmed mnogih, ki so doživeli podobno usodo.
Izbor del:
Beg iz pekla, 1987
Primorski slovenski biografski leksikon, 16. snopič, Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1990, str. 31
B. Marušič: Usoda primorskega rojaka v drugi svetovni vojni, Primorska srečanja, št.84/85 (1988), str.461
