Jože TOPOLOVEC

Pisatelj Jože Topolovec si je nadel psevdonim Haložan, torej kot glasnik in predstavnik svoje izvorne pokrajine.

Izhajal je iz polkmečke haloške družine s tremi otroki. Po zaključku osnovne šole je začel leta 1946 obiskovati klasično gimnazijo v Mariboru, iz katere je bil leta 1951 izključen zaradi prebiranja verske literature. Šolanje je zato nadaljeval na celjski gimnaziji, kjer je leta 1954 maturiral. Po gimnaziji se je vpisal na bogoslovje in se preselil v Ljubljano. Leta 1960 je bil v mariborski stolnici posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel v Žetalah, v cerkvi Marije Tolažnice.

Med letoma 1960 in 1967 je služboval kot kaplan v Slivnici pri Mariboru, temu pa je sledilo dve leti kaplanskega službovanja v Vojniku. Med letoma 1969 in 1978 je bil župnik v Makolah, nato osem let župnik v Poljčanah. Leta 1987 je nastopil službovanje v Jarenini, kjer je ostal samo tri leta. Nato je bil med letoma 1990 in 1997 župnik v Stranicah. Istega leta se je upokojil in se preselil v Rogatec. Pred smrtjo je bival v domu upokojencev v Celju.

Pisati je začel že v celjski gimnaziji kot član literarnega krožka. Leta 1953 je dosegel prvi pomemben literarni uspeh, ko je v reviji Mlada pota izšla njegova zgodba Franček. V času študija je pisal za revijo Brazda, v kateri je v letih 1954–1960 izšlo devet njegovih leposlovnih besedil. Temu je sledilo obdobje njegovega literarnega zatišja, vse do leta 1972, ko je v reviji Nova mladika objavil črtici Vžigalnik in Haloški obrazi. Istega leta se je pojavil tudi v reviji Cerkev v sedanjem svetu, v kateri je do leta 1991 objavil dvanajst prispevkov, bil pa je tudi član njenega uredniškega sveta (1973–1994).

Ker ni našel založbe, ki bi mu bila pripravljena kaj izdati, je svojo prvo knjigo, roman Anika, pod katero se je že podpisal s psevdonimom, izdal v samozaložbi (1979). Temu je sledilo zelo plodno pisateljsko obdobje. V svoji pisateljski karieri je izdal štirinajst povesti ali romanov. Osnova njegovega pisanja je resnično življenje, ki pa je ustrezno literarno preoblikovano. V svojih delih opisuje predvsem Haloze in širšo Štajersko. Njegova dela so zelo raznovrstna, hkrati pa se povezujejo, saj se v njih ponavljajo podobni motivi ali podobne osebe.

Leta 1982 je osnoval tudi revijo Oznanjenje, družinsko glasilo za krščansko kulturo in umetnost, ki je izhajala enkrat ali dvakrat letno, vse do leta 2010. V reviji je poročal o svojih povestih pa tudi o knjigah drugih avtorjev.

Umrl je v Celju, pokopan pa je v grobnici duhovnikov na pokopališču v Žetalah.