TONKLI, Štefan

Štefan Tonkli se je rodil kot deseti otrok očetu Andreju in materi Katarini Češornja. Osnovno šolo je obiskoval v rodnem Breginju in na Siciliji, kamor se je ob izbruhu prve svetovne vojne preselila njegova družina. Po vrnitvi v domovino (1916) so ga starši zaradi slabega zdravja poslali na šolanje v Ljubljano. V Šentvidu nad Ljubljano je najprej opravil štiri razrede Škofovske klasične gimnazije, nato pa je šolanje nadaljeval na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Njegova ljubezen so bili klasični jeziki, odlično je poznal staro grščino in hebrejščino. S pesmimi in kratko prozo je objavljal v listih Jutranja zarja, Rast, Vrtec, Plamen ter v Orliču 1926/26 objavil igro v dveh dejanjih z naslovom Orlič Pavlek. Maturiral je leta 1927 in se vpisal na bogoslovje v Gorico ter bil 30. maja 1931 posvečen v duhovnika.

Služboval je v Tolminu (1931-1932), Brestovici (1932-1936), Jamljah in na Grahovem pri Podmelcu (1936-1946), po 2. svetovni vojni pa se je preselil v Gorico in poučeval slovenske dijake v Malem semenišču (1946-1948). V tem času je objavljal v listih Mladika, Naš čolnič, KGMD, Družina, Mentor, Svetogorska kraljica in Pratika. Leta 1948 se je preselil v Buenos Aires in tam ostal do leta 1963. V Argentini je bil kaplan v tamkajšnjih župnijah in kurat v bolnišnici, hkrati pa je redno objavljal v zdomskem tisku (Vrednote, Zbornik/Koledar Svobodne Slovenije, Duhovno življenje, Slovenska beseda).

Njegove pesmi so izražale globoko bolečino ob izgubi domovine. Branko Rebozov ga je opisal z besedami: “Tonkli mi je dajal vtis človeka, ki ni našel mesta na tem svetu. V duhovniškem poklicu je vedril. V realnosti je zanj deževalo in padala toča.” Po vrnitvi v Evropo je bil dve leti prefekt v Alojzijevišču v Gorici, nato pa je do upokojitve leta 1975 služboval kot župnik v Mavhinjah pri Nabrežni. Zaradi bolezni je zadnja leta preživel v Zavodu sv. Družine v Gorici. Skupno je izdal 14 pesniških zbirk. Vse, razen prve, je izdal v samozaložbi v Gorici. Pisal je pod številnimi psevdonimi: I., Ignotus, I. N., J. N., N. N., Š. T., T., T. Š., Boltežar Tajfun (v Slovenski besedi), Gašper Nevihta (v Mentorju), Miha Vihar (v Mentorju), Niko Kotnik, Sfinx, Stenka Andrejevič, Štefan T., Vajko, Venceslav, Venceslav Sejavec, Slavko Srebrnič (v ameriški dobi), Boleslav (po letu 1945 v Mladiki), Hosko Tejnos, Predzanamejski, V. S., Yl Knotts (anagram Sttonkly). Tonklijeve pesnitve so velikokrat anahronistične in epigonske. Več njegovih religioznih pesmi je bilo uglasbljenih.