Tone GOŠNIK

Rojen je bil v številčni delavski družini v Celju, kjer je od leta 1931 obiskoval meščansko šolo in leta 1936 končal dveletno trgovsko šolo.

Med drugo svetovno vojno je bil zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto najprej poslan v koncentracijsko taborišče Mauthausen. Po vrnitvi domov je bil decembra 1942 vpoklican v nemško vojsko in po krajšem usposabljanju premeščen v mornariško protiletalsko enoto na grški otok Kefalonija. Po pobegu iz nemške vojske se je septembra 1944 pridružil samostojni partizanski četi Primorje v sestavu grških osvobodilnih sil. Po mesecih bojev in grozeče državljanske vojne v Grčiji se je četa umaknila čez mejo v Albanijo in v začetku marca 1945 v Skopje, kjer je Gošnik ob koncu vojne postal politični komisar Samostojnega slovenskega bataljona za Makedonijo v Skopju.

Po vojni je začel delovati kot novinar. Bil je dopisnik Slovenskega poročevalca ter v letih 1949 in 1951 pokrajinski dopisnik Ljudske pravice. Leta 1950 je sodeloval pri ustanavljanju Dolenjskega lista in od prvega urednika lista Jožeta Zamljena leta 1952 prevzel urednikovanje lista. Glavni in odgovorni urednik Dolenjskega lista je bil dvaindvajset let. V tem času je časopisu, ki je postal največji pokrajinski časopis v nekdanji Jugoslaviji, postavil trdne temelje. Leta 1973 ga je nasledil novi urednik Marjan Legan, sam pa je postal direktor Časopisno-založniškega podjetja in Dolenjskega informativnega in tiskarskega centra v Novem mestu ter to delo opravljal do leta 1983.

Bil je sodelavec več slovenskih in hrvaških časnikov ter urednik številnih lokalnih glasil, med njimi glasila Izziv Društva Novo mesto, glasila novomeške bolnice Vizita, glasila krajevne skupnosti Mestne njive in glasila krajevne skupnosti Drska Pod topom. Tudi po upokojitvi se je posvečal publicističnemu delu. Leta 1995 je izdal vsebinsko bogato monografijo, opremljeno s številnimi slikovnimi prilogami z naslovom Prvih sto let novomeške bolnišnice. Prejel je več priznanj, med njimi Tomšičevo nagrado za novinarsko delo in Trdinovo nagrado za uredniško delo pri Dolenjskem listu.

Velik del življenja je posvetil taborništvu. Že kot dijak je bil dejaven med celjskimi skavti, leta 1951 pa je bil udeleženec ustanovne skupščine Združenja tabornikov Slovenije. Še istega leta je v Novem mestu ustanovil Družino gorjanskih tabornikov, ki je kmalu zrasla v Rod gorjanskih tabornikov, in postal njen načelnik. Mlajše rodove je usposabljal za vodnike, obenem pa je bil sodelavec in urednik revije Tabor.

Bil je tudi podpornik in poznavalec likovne umetnosti ter dejaven sodelavec galerij v Kostanjevici in Trebnjem, bogata zbirka umetniških del pa je krasila tudi njegov dom. To nagnjenje je podedoval po očetu, ki je bil po poklicu pleskar, njegova sestra Ančka Gošnik Godec pa je postala priznana ilustratorka.