Tone ČUFAR

Rodil se je pri Markežu na Murovi. Oče je bil tovarniški mizar. Večkrat so se selili in se ustalili v hišici pod Mežaklo. Med I. svetovno vojno je šel za pastirja k stricu na planino Slamniki nad Bohinjsko Belo. Tu je prebil tri vojna leta, potem je šel za pastirja k Mlinarju v Rateče. To pastirsko dobo je imenoval “pastirska gimnazija” ali “boljša realka”. Po končani vojni se je vrnil k staršem, hodil v šolo, pomagal pri voznikih, zidarjih in tesarjih in se konec leta 1920 začel učiti pri mizarskem mojstru Andreju Čuferju na Savi. Obenem je hodil v triletno tovarniško šolo in bil izvrsten risar. Po pomočniškem izpitu se je vpisal na Tehniško srednjo šolo v Ljubljani in se zaposlil na Jesenicah v železarni kot mizarski pomočnik. Že kot vajenec je začel opisovati svoje in trpljenje tovarišev. Veliko je hodil med delavce, sodeloval pri kulturnih prireditvah in pomagal organizirati delavstvo. Leta 1928 so uprizorili prvo Čufarjevo dramsko delo Jutranja molitev; za delavski oder je napisal dramo Polom (1934), sledili sta komedija Ameriška tatvina in drama Tragedija v kleti (obe 1935). Nepričakovani honorar iz Amerike leta 1932 mu je omogočil, da je živel kot poklicni pisatelj v Ljubljani in Mariboru. V revijah (Enotnost, Svoboda, Književnost, Ljubljanski zvon itd.) je objavljal proletarske pesmi revolucionarne vsebine (Železobeton, Pionirji novega sveta itd.). Težišče izpovedi je v avtobiografski in socialni črtici ter noveli.

Postal je član tedaj ilegalne Komunistične partije, zaradi česar so ga leta 1936 obsodili na leto dni zapora. V zaporu je napisal grotesko Mali Babilon (1939) in nekaj novel (Gospa iz barake, Marija bi rada živela idr.), ki sodijo med njegova najboljša dela. Leta 1976 je izšlo njegovo zbrano delo.

Iz ječe je prišel v Maribor, kjer je pisal in bil aktiven v delavskih društvih. Kmalu po izbruhu vojne se je preselil v Ljubljano, kjer je pod izmišljenim imenom Karol Štrukelj živel pri čevljarju Andreju Vovku na Mestnem trgu in se posvetil ilegalnemu delu pri OF. Fašisti so ga odkrili, ga odpeljali v internacijo v Gonars, nato pa ga pripeljali nazaj v Ljubljano. V Šentvidu so ga nameravali predati gestapovcem, ki bi ga poslali v taborišče v Begunjah. Med poskusom pobega je bil ustreljen. Njegovi poslovilni pismi staršem in dekletu sodita med najpretresljivejša pričevanja v obdobju NOB. Po osvoboditvi so svojci njegovo truplo prepeljali na jeseniško pokopališče.