TOMŠE, Jožef

Po končani osnovni šoli je v Kranju obiskoval nižjo gimnazijo, višjo pa v Ljubljani, kjer je leta 1869 z odliko maturiral. Njegov sošolec na gimnaziji v Ljubljani je bil ljubljanski nadškof Anton Bonaventura Jeglič, s katerim sta vse življenje ostala dobra prijatelja. Po maturi se je odločil za študij matematike in fizike na Dunaju. Po treh letih in pol je moral Tomše študij prekiniti, ker so ga vpoklicali k vojakom. Po enem letu pri vojakih je opravil šolo za kadete častnike in postal poročnik topništva, prvo vojaško službo pa je dobil v 13. topničarskem polku. Na Dunaju je opravil še višji topniški tečaj. Svoj ognjeni krst je doživel ob avstro-ogrski okupaciji Bosne in Hercegovine leta 1878.

Leta 1897 se je z družino preselil na Dunaj, saj je bil dodeljen vojnemu tehničnemu odboru. Leta 1900 je postal profesor na topničarski šoli v Veszprému, leta 1905 pa so ga premestili na vojno ministrstvo na Dunaj. Leta 1907 je bil povišan v topniškega polkovnika in bil imenovan za poveljnika 6. polka topniške divizije, hkrati pa mu je cesar Franc Jožef podelil plemiški naziv, plemeniti Savskodolski. Tomše se je upokojil leta 1913 s činom generalmajorja, prejel pa je tudi viteški križec Leopoldovega reda.

Ko se je začela prva svetovna vojna, je bil Jožef Tomše reaktiviran v vojaško službo. Do konca vojne je bil predsednik tehniškega vojnega odbora na Dunaju, avgusta 1916 pa je prejel železni križec 2. stopnje in bil povišan v podmaršala, kar je bil najvišji čin ali častni naslov za pretekle zasluge. Aprila 1918 je ponovno zaprosil za upokojitev in njegova prošnja je bila ugodno rešena. Po razpadu Avstro-Ogrske se je z Dunaja vrnil v Ljubljano. Leta 1937 se je v Ljubljani še zadnjič srečal s sošolcem iz gimnazije, z upokojenim nadškofom Jegličem, ki je umrl avgusta istega leta.

Jožef Tomše je pokopan v družinskem grobu v Podbrezjah.