TIŠLER, Janko

Z začetkom 2. sv. vojne je prekinil šolanje in se zaposlil pri javnih cestnih delih. Delal je pri meritvah za gradnjo ceste Tržič-Sopotnica na Koroškem, mdr. tudi na območju nekdanjega koncentracijskega taborišča na Ljubelju, podružnice Mauthausen. Od sredine l. 1944 je bil v partizanih. Kot vojak Vojkove brigade je bil težko ranjen, konec vojne pa je dočakal v bolnišnici Franja. Po vojni je študiral geologijo v Beogradu in na Dunaju, za tem obiskoval Višjo nacionalno šolo za raziskave nafte v Parizu. V zveznem geološkem zavodu v  Beogradu je bil odgovoren za raziskovanje nafte in zemeljskega plina na področju Jugoslavije. Dve leti je bil svetovalec pri alžirski vladi, raziskovanja je opravljal v več azijskih, srednjevzhodnih in afriških državah. Zadnja tri leta službovanja je bil direktor konzorcija petih evropskih naftnih podjetij v Gabonu. Bil je dosmrtni član Finskega geološkega društva in društva dipl. inženirjev E.N.S.P., ter jugoslovanski predstavnik pri OECD.

Širša javnost ga pozna kot raziskovalca obdobja nemške nacistične okupacije Gorenjske in južne Koroške, natančneje pa je bil usmerjen v raziskovanje taborišča na Ljubelju. Mdr. je razkril, da je bilo taborišče razdeljeno na dva dela – poleg južnega še na (večkrat zanikani) severni del. Prav tako je odkril podružnico istega taborišča še v bližini Celovca. Poleg raziskovalnega dela je bilo izjemnega pomena tudi njegovo delovanje znotraj taborišča ter stiki z interniranci, ki so bili sicer strogo prepovedani. Seznanjal jih je z dogajanji na bojiščih, tihotapil zdravila ter prenašal njihovo pošto iz taborišča in jo oddajal na poštnem uradu v Tržiču. Pomagal jim je tudi pri pobegih. Poleti 1944 je bilo njegovo delovanje razkrito, zato je pobegnil v partizane.

Posthumno mu je bil 2007 podeljen naziv častnega občana Občine Tržič.