ŠUBIC, Simon

Rodil se je kočarju Lovrencu in Mariji rojeni Oblak. Do 12. leta starosti je pastiroval v Brodeh. Osnovno šolo je obiskoval v Škofji Loki (1842–44), gimnazijo pa najprej v Celju (1844–50) in nato še v Ljubljani (1850–52). Na filozofski fakulteti na Dunaju je študiral matematiko in fiziko in kljub šibkemu zdravju diplomiral leta 1856. Bil je tudi Knafljev štipendist. Ker na Slovenskem ni dobil zaposlitve, je bil od leta 1856 pripravnik na nemški gimnaziji v Budi (Madžarska), od leta 1857 pa profesor fizike na višji realki v Pešti do poletja 1861. Jeseni 1861 je bil soustanovitelj in profesor na realki v okraju Rossau na Dunaju. Leta 1864 se je preselil v Gradec. Tu je bil zaposlen kar dvajset let (1864-1884) na Trgovski in obrtni akademiji kot profesor za algebro, fiziko in osnovno mehaniko. Leta 1866 se je habilitiral še na univerzi, bil do  leta 1869 privatni docent, od leta 1869 pa izredni profesor teoretične fizike vse do upokojitve leta 1903. Tu ni imel rednih prihodkov, ampak je prejemal le kolegnino od svojih slušateljev. Leta 1874 so mu ponudili vodenje oddelka za fiziko na novo ustanovljeni zagrebški univerzi, pa tega ni sprejel. Skupaj z Janezom Bleiweisom je bil od 1867 leta med prvimi dopisnimi člani Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (JAZU) in bila sta prva dva iz Slovenije.

V nemščini je napisal 18 znanstvenih razprav (o termodinamiki in statistični mehaniki) in jih objavil v Leipzigu in na Dunaju. V publikaciji JAZU Rad v Zagrebu pa je objavil prve fizikalne razprave v slovenščini (Mehanična teorija o toploti in Dinamična teorija o plinih). Napisal je dva nemška učbenika fizike za srednje šole (Lehrbuch d. Physik f. d. unteren Classen d. Gymnasien u. Realschulen; Physik f. Unter-Realschulen), katera sta izšla v Budimpešti. Zaslovel je kot pisec obsežnega učbenika Lehrbuch d. Physik f. Ober-Gymnasien u. Ober-Realschulen. Buda-Pest 1860, 700 str. (po 100 strani za kemijo, astronomijo, meteorologijo), (ponatis 1866, 1874). Uporabljali so ga tudi na gimnaziji v Novem mestu, visokošolci, farmacevti, medicinci ter filozofi z dodatnim predmetom fizika.

Čeprav je ves čas živel v tujini, je ohranil pozitiven odnos do slovenske kulture. Tako je v slovenskih revijah objavljal poljudne članke največ iz fizike in astronomije, pa tudi iz kulturne zgodovine in filozofije. V Temeljih vremenoznanstva je zasnoval slovensko meteorološko izrazje. Obsežno filozofsko naravno delo Titansko napadovanje Olimpa je ostalo v rokopisu. Kot izumitelj je bil dejaven na področju telegrafije, elektrike in letalstva. V drugi polovici 19. stoletja so na univerzah tedanje avstroogrske monarhije delovali trije slovenski fiziki: Jožef Stefan na Dunaju, Simon Šubic v Gradcu in Nace Klemenčič v Innsbrucku. Najstarejši od njih je bil Šubic in čeprav je bil vse življenje slabega zdravja, je oba preživel. Šubic se ni poročil in ni imel potomcev. Do sebe je bil pretirano varčen. Svoje sorodnike pa je izdatno podpiral in za njihove potomce je ustanovil denarni sklad za njihovo štipendiranje.