STROJ, Mihael

Sin trgovca in hišnega posestnika Antona in Marije, roj. Kokalj, rojen kot peti od osmih otrok. Otroštvo je preživel v blagostanju. Z osemnajstimi leti se je vpisal na dunajsko likovno akademijo, potem se je menda izpopolnjeval še v Benetkah in Rimu. Leta 1830 je kot »slikar z Dunaja« bival v Zagrebu ter ponujal izdelavo portretov po nizki ceni. Objave so pritegnile številne naročnike. Tu se je poročil s premožno Marjeto Berghaus in imel v lastni hiši na vogalu Ilice in Mesničke ulice atelje.

Na Hrvaškem se je tudi spoznal z idejo ilirizma in se družil s pripadniki ilirskega gibanja, kot so Stanko Vraz, Đuro Jelačić idr. Slikal je cerkvene kompozicije, portrete, redke žanrske prizore, izjemoma tudi zgodovinske slike. Portretiral je vrsto uglednih meščanov v Karlovcu, Krapini, Samoboru, Trakošćanu (tu je tudi naslikal alegorije Delov sveta), Varaždinu in na dvorcih hrvaškega Zagorja, med njimi 1841 Ljudevita Gaja, Gajevo mater Julijano ter Stanka Vraza. Njegove slike hranijo: Mestni muzej v Krapini ter Varaždinu, v Zagrebu pa Muzej mesta, Moderna galerija, Zgodovinski muzej Hrvaške in zasebniki.

Leta 1840 je Stroj od očeta dobil hišo na Mestnem trgu v Ljubljani, kjer je potem z ženo, očetom in šestimi hčerami živel do smrti. Stroj je naslikal množico portretov znanih ljudi, kot so Blaž Crobath, ljubljanski župan Janez Nepomuk Hradecki, Mihael Ambrož, škof Anton Alojzij Wolf, Mihael Stare in njegova žena Marija itd. Njegov portret Luize Pesjakove iz leta 1855 je eden najbolj znanih bidermajerskih portretov na Slovenskem. Njena razkošna oprava je značilna za njegov slikarski slog, medtem ko izredno natančna obdelava detajlov kaže na umetnikov poseben trud pri tem portretu. Bil je modni slikar, ki je znal ustreči in ugajati okusu svoje dobe. S posebno pazljivostjo in pravo virtuoznostjo je slikal svilo in žamet. Kot Strojev »rokopis« na ženskih portretih lahko prepoznamo svileno obleko, krzneno ogrinjalo in žametni fotelj.

Njegova zadnja datirana portretna podoba je iz leta 1861. Stroja so označevali za ilirskega, domorodnega slikarja, portretnega slikarja ter predstavnika bidermajerja. Poleg Josipa Tominca in Matevža Langusa velja za enega izmed najboljših portretistov in sodi med stebre slovenskega slikarstva med klasicizmom in realizmom. Njegova slikarska zapuščina šteje blizu 400 del, predvsem oljnih slik. Prevladujejo portreti, poleg tega so pomembna tudi dela zgodovinske tematike, žanrski motivi, tihožitja, slikal je celo trgovinske izveske in restavriral baročne slike. Tudi slovenske cerkve se lahko pohvalijo z nekaj njegovimi deli. Največjo zbirko njegovih del hrani Narodna galerija v Ljubljani. Po dolgi bolezni je umrl na svojem domu v Ljubljani, ko ga je že drugič zadela kap. Pokopali so ga na nekdanjem ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu.