ŠTREKELJ, Karel

Štrekelj Karel, slavist, jezikoslovec, narodopisec, r. v Gorjanskem pri Komnu, brat enologa Antona, bratranec Alojzija in Josipa. Višje razr. osn. šole in gimn. 1870–8 je obiskoval v Gorici, študiral na Dunaju slovan. in klas. filol. ter primer. jezikoslovje, 1884 prom. pri F. Miklošiču z disert. Phonologie des Görzer Mittelkarstdialektes in ihren Grundzügen dargestellt; 1886 pa se habilitiral z delom Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichtigung der Betonungsverhältnisse; poskusno je predaval 30. jun. 1886. L. 1887, po Levstikovi smrti se je zaman potegoval za skriptorsko mesto v lj. licejki, zato bil dom. učitelj pri Colloredo-Mansfeld (večinoma z družino na Češkem), obenem 1887–96 predaval kot priv. docent na dunaj. univ. razna poglavja iz slovan. filol., 1895–6 je tu imel tečaj slovenščine za slušatelje vseh fak. Po prizadevanju Fr. Levca, Fr. Miklošiča in A. Winklerja je bil 1890 imenovan za urednika slov. izdaje drž. zakonika, v Š-evem prevodu je izšlo vse gradivo civilno-pravnih zakonov. Po smrti V. Oblaka oktobra 1896, je bil Š. imenovan za izr. prof. za slovan. filol. s posebnim ozirom na slov. jezik in slovstvo na univ. v Gradcu (nastopil 1. apr. 1897). L. 1905 je Š. postal član izpitne komisije za sred. šole, 1906 vodja seminarja za slovan. filol., 1908 dosegel redno profesuro po dolgih bojih, ko ga je bolg. prosv. ministrstvo 1907 poklicalo v Sofijo. V Gradcu je predaval slov. jezik in knjiž. (vsako leto 1 glavno predavanje, 3–4 ure tedensko), mdr. tudi srbohrv. in staro cerkveno slovanščino; slov. književnost je kot prvi univ. prof. slavistike predaval slovensko. S pedag. in znanstvenim delom je drugo slavist. stolico v Gradcu povzdignil v drugim enakovredno profesuro.
Š. je bil soustanovitelj in prvi tajnik slov. lit. društva na Dunaju 1879, vrsto let tajnik Podpor. društva slov. visokošolcev v Gradcu, predaval tudi v graškem slov. delavskem društvu; soustanovitelj in osrednja znanstvena osebnost Zgod. društva v Mariboru (1903), 1910 je iz odbora izstopil in prenehal sodelovati v ČZN zaradi odpora članstva proti jezikosl. razpravam. V letih 1905–12 je preds. odbora za zbiranje slov. ljud. pesmi z napevi, ki ga je organiziralo avstr. naučno min. Bil je dopisni član Společnosti národop. musea českosl. v Pragi 1900; Imperator. akad. znanosti v Peterburgu 1902; Kraljev. srb. akad. v Beogradu 1910. Š-eva bogata knjižnica je bila po smrti razprod. v Leipzigu, rkp zapuščina prišla v arhiv Zgod. društva v Mariboru, danes je v Pokrajin. arhivu, ib.; Slav. društvo je Š-u odkrilo spomin. ploščo na r. hiši 3. jun. 1956.

Za slavistiko, ljud. jezik in slovstvo se je Š. zanimal že kot gimnazijec v Gor. Vplivali so nanj Fr. Levec s svojimi predavanji, J. Baudouin de Courtenay, ki je tedaj potoval po Primorskem (12-letni Š. mu je 1872 izročil zbirko tekstov v dom. narečju), in Fr. Erjavec, kateremu je kot sedmošolec mdr. prinesel zapis zagovora iz Gabrija pri Mirnu. Izpričana je v teh letih tudi neka organizacija folklornega zapisovanja med sošolci; v Gor. se je Š. poleg ital. naučil furlanščine in rušč., kasneje se prakt. učil češč., ukrajin., poljšč.; že v Gor. je prevajal rusko prozo, v dunaj. lit. društvu slov. visokošolcev predaval o dom. narečju, a tudi o ruski knjiž. Od mladostnega pesnikovanja sta znani le dve objavi pod psevd. Gorjanec: Jesensko cvetje in Oblak. Š. je obogatil etimol. slovar slovan. jezikov z mnogimi novimi etimologijami, dopolnil ali popravil marsikatere dotedanje; njegovo etimol. delo je rezultat odličnega poznavanja histor. slovnice in zlasti dialektologije obravnavanih jezikov; skrbel pa je tudi za stvarno razlago besed; najbolj je proučeval južnoslovan. gradivo, posebno v stiku z roman. jeziki; v delu je raztresenih mnogo prispevkov k fonetiki, morfol., besedotvorju, sintaksi in semantiki slovan. jezikov.

Enako pomembno kot jezikoslovno je Š-evo delo za zbiranje, proučevanje in izdajanje ljudskih pesmi oz. nar. blaga (pripovedke, pravljice, bajke, pregovori, vraže in psovke); gradivo je objavil v razpravi Zur Alexiuslegende … (AslPh 1887, 347–9). L. 1886 je Š. ponudil SM, da prevzame skrb za izdajo ostaline St. Vraza idr. slov. ljud. pesmi ter s tem nadaljuje 1871 začeto delo G. Kreka; v Prošnji za nar. blago je razložil načrt za zbiranje in izdajo z napotki zapisovalcem. Akcija je zaradi ovir pri SM in Š-evih službenih zadržkov zastala; oživela je 1893 pod Levčevim predsedstvom; SNP so izhajale 1895–923 v 16 snop. oz. 4 zvez.: Slovenske nar. pesmi. Iz tiskanih in pisanih virov zbral in uredil. Vsa zbirka obsega nad 8300 slov. in okrog 400 kajkav. hrv. pesmi; melodije so dodane samo izjemoma. Š. je tu objavil vse do tedaj tiskano in pisano gradivo, a tudi organiziral zbiranje, usmerjal zapisovalce in ob delu načela sproti dopolnjeval.