Štefka BULOVEC

Njeno otroštvo je bilo zaznamovano z izgubo obeh staršev, mati je umrla kmalu po njenem rojstvu, oče pa leta 1908. Sestra Karla je postala priznana kiparka. Od rojstva je bila delno invalidna. Med letoma 1908 in 1917 je živela v internatu “Gospe Svete” v Ljubljani, nato je obiskovala enoletni trgovski tečaj in kasneje zasebno učiteljišče na Tirolskem.

Že pred drugo svetovno vojno je opravljala različna dela – bila je pisarniška pomočnica, učiteljica, vzgojiteljica in poučevala na osnovnih šolah. Med drugo svetovno vojno se je zatekla v Ljubljano, kjer jo je honorarno zaposlil Janko Šlebinger v Univerzitetni knjižnici. Po vojni se je tam zaposlila kot bibliotekarka in se posvetila bibliografskemu delu, ki je postalo njeno življenjsko poslanstvo.

Od leta 1945 je bila ključna sodelavka pri vzpostavljanju tekoče slovenske bibliografije. Dolga leta je bila edina stalna bibliografinja v knjižnici, danes znani kot Narodna in univerzitetna knjižnica. Njeno delo je zajemalo obdelavo knjižničnega gradiva za bibliografijo. Zaslužna je za sestavo številnih pomembnih bibliografskih pregledov, med drugim za Prešernovo bibliografijo, bibliografijo slovenskih bibliografij, bibliografijo prevodov v slovenščino in mnoge druge. Bila je tudi pesnica, vendar njene pesmi niso objavljene.

Leta 1960 je prejela naziv višje bibliotekarke, leta 1965 pa se je upokojila. Medtem je kot izredna študentka končala tudi študij slavistike in germanistike ter leta 1954 diplomirala. Njeno delo je bilo večkrat nagrajeno – med drugim je prejela Čopovo diplomo (1967) in red dela s srebrnim vencem (1975). Bila je ena najpomembnejših slovenskih bibliografk 20. stoletja. Njena natančnost, predanost in strokovnost so pomembno zaznamovale razvoj slovenske knjižničarske in bibliografske stroke.