Štefan GOLJA

Leta 1713 je bil Štefan Golja posvečen v mašnika, kmalu za tem pa je začel službovati kot župnik na Kneži. Ker je bilo župnikovo stanovanje na Kneži, župnijska cerkev pa na Podmelcu, je Golja dal sezidati novo cerkvico na Kneži. Zaradi gradnje in nekaterih kasnejših napetosti se je sprl z grofom Coroninijem. Zaradi grofovega nasprotovanja in nasilja se je pritožil graški vladi, ki je za tem grofa strogo posvarila. Golja ni maral krivic, tako se je ob uvedbi nove cerkvene desetine uprl tudi tolminskemu arhidiakonu Andreju Foramitiju. Ta se je odzval tako, da je proti Golji uvedel preiskavo in proces. Golja je bil obsojen na zaplembo celotnega premoženja in bil izgnan iz župnije, kar ga je pahnilo v bedo; več časa se je moral potikati naokrog in prosjačiti za najnujnejše življenjske potrebščine. Proti Foramitijevi obsodbi je napisal zagovor, v katerem je zavrnil tudi očitek, da naj bi bil sin glavnega tolminskega puntarja. Nunciatura na Dunaju je arhidiakonovo obsodbo ovrgla in zahtevala, da se Golji vrne vso odvzeto premoženje.
V literaturi so Štefana Goljo upodobili France Bevk v zgodovinski povesti Iskra pod pepelom, Ivan Pregelj v delu Štefan Golja in njegovi ter Alojz Gradnik v sonetih Štefan Golja piše očetu Simonu Golji ter Simon Golja piše sinu Štefanu Golji.