STARIHA, Ivan – Janko

Bil je najstarejši otrok v družini občinskega uradnika Janka Starihe, udeleženca soške fronte in prostovoljca v vojni za Koroško (1918–1919). Njegova mati Rozalija je bila doma iz znane črnomaljske Doltarjeve družine. Družina je imela v Črnomlju na tako imenovanem Starihovem hribu kmetijo.

Osnovno šolo je obiskoval v Črnomlju, nato pa od leta 1934/35 do 1940/41 gimnazijo v Novem mestu, kjer je bil član marksističnega krožka. Leta 1938 je postal član SKOJ-a, leta 1941 pa član partije. Po začetku vojne je zapustil gimnazijo in se zaposlil kot delavec v opekarni v Kanižarici pri Črnomlju. Takoj po okupaciji se je vključil v OF in jo pomagal organizirati v Beli krajini.

12. avgusta 1941 je šel v partizane, kjer je istega dne sodeloval v napadu na italijansko stražo na železniški progi med Črnomljem in Metliko. Septembra je postal partizan Novomeške čete, v začetku novembra je sodeloval v napadu na nemški garnizon na Bučki, kjer se je izkazal in postal komandir Mokronoške čete. Po formiranju II. grupe odredov konec marca 1942 je postal komandant I. bataljona, pozneje znanega kot Jankov bataljon. Sodeloval je v bojih pri Stični, na Muljavi in Jančah ter v pohodu prek Gorenjske na Štajersko. Konec julija 1942 je postal operativni oficir I. bataljona savinjskega odreda. Novembra 1942 je padel po tem, ko so Nemci napadli in obkolili savinjski bataljon na Tovstem vrhu, na planini Dobrovlje. Padle partizane so pripeljali v Celje in jih javno obesili.

Njegov brat Zvonko je leta 1942 padel v Kočevskem rogu, drugi člani družine so bili internirani na Rab, od tam pa v Gonars, oče je v taborišču umrl. Za narodnega heroja je bil Stariha razglašen leta 1951. V Črnomlju je po njem imenovana ulica, na križišču Kolodvorske ulice in Ulice heroja Starihe stoji njegov doprsni kip.