STARE, Agata

Smučarski skoki so skozi 20. leta 20. stoletja ostajali obrobna smučarska disciplina, omembe vrednih mednarodnih uspehov ni bilo. Po polomu na zimskih olimpijskih igrah v Chamonixu leta 1924 se je Jugoslovanska zimsko-športna zveza (JZŠZ) odločila, da je k razvoju smučarskih skokov potrebno pristopiti načrtno in strokovno. K sodelovanju so povabili priznanega norveškega smučarskega strokovnjaka Thorleifa Tunolda Hanssena. Po njegovih načrtih so leta 1929 zgradili 50-metrsko skakalnico na Poljah. Prvo mednarodno tekmovanje je na novi skakalnici potekalo leta 1931.

Agata Stare je že pri petnajstih letih najbolj domišljavim vaškim fantom želela dokazati, da je ženska lahko boljša od njih. Dobro je vedela, da so jo sprva hodili fantje gledat le zato, da bi ji videli pod krilo: »A kaj bi lahko videli? Res mi je veter dvignil krilo, a spodaj nisem nosila kakšnega svilenega perila, ampak dolge, tople pumparice in seveda pletene nogavice. To seveda ni bilo nič takega, da bi prav dolgo zijali, zato jih je tudi smeh kmalu minil! Vse bolj so jih pričeli zanimati moji dosežki. Vsi niso znali tako dobro skočiti.« Leta 1931 je na Hanssenovi skakalnici na Poljah skočila 25 metrov. Skakala je v krilu (číklji) in na smučeh, ki jih je izdelal Jernejev Jaka iz Bohinjske Bistrice: »Fantje so se smejali, na koncu pa so mi le odkrito priznali, da sem bila pogumna. Petindvajset metrov so mi namerili. Le koliko bi me šele neslo, če bi bila napravljena v hlače.« Nekateri so mislili, da je to svetovni ženski rekord. Toda Norvežanke so v skokih tekmovale precej prej, tudi skakale so dlje, vendar so jim moški kolegi prepovedali nastopati na tekmovanjih. Leta 1934 je na Hanssenovi skakalnici brez padca skočila 26 metrov.